Letnik: 2007 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Matej Krajnc

NORAH JONES

Not Too Late

EMI/Dallas, 2007

Pri pravih umetnikih vedno najbolj cenim dejstvo, da nočejo stagnirati in ostajati znotraj predstav, ki jih imajo drugi o njih, ampak delajo korake naprej (ali nazaj, glavno, da jih delajo). Norah Jones z novim albumom dokazuje, da se ne boji podiranja starih formul, tj. narediti poslušljiv album z nekaj mojstrskimi baladami in pretanjenim izborom pesmi iz zakladnice americane, ampak je sposobna ustvariti tudi koherentno avtorsko delo in se na njem tudi neposredno angažirano izreči. To ljudje denimo pričakujejo od Dixie Chicks, od Norah Jones pa ne; ona je »naša«, »dobra«, »all American«. Morda bi lahko od vseh vplivov na glasbo Norah Jones glede na novo ploščo govorili predvsem o dveh imenih: Tom Waits in Willie Nelson. In ja, plošča tokrat ne vsebuje nobenih standardov, tudi tako izvrstnih priredb ne, kot je bila na primer van Zandtova Be Here To Love Me na prejšnji plošči Feels Like Home. Norah Jones ni zgolj ena od pop zvezdnic s prijetnim obrazkom in značilnim billieholidayevskim glasom, ampak je zares glasbenica, ki upa sesti na oder s kitaro v rokah in izvesti eno najbolj pretresljivih različic Casheve Home Of The Blues, ki se v isti sapi ne zboji sesti na klavir in s charlesovsko otožnostjo kljub mladosti izvesti njegovo Drown In My Own Tears, ki se ne boji eksperimentirati v videospotih in ki zna imenitno parodirati svoj »kvaziimage«, ko se za ovitek albuma fotografira z žvečilnim gumijem. Duh Toma Waitsa je prisoten v glasbenem »lotevanju« novih pesmi. Sinkin' Soon nosi na sebi nekakšen pečat Waitsovega Čokoladnega Jezusa in je neznansko igriva, vsaj navidez, v resnici pa zelo (samo)ironična, kar dokazuje tudi videospot, ki je pridružen na »razširjeni« deluxe izdaji albuma. Thinking About You, trenutna mala plošča, je bolj nelsonovsko usmerjena. Pa bodimo pošteni – tu ni govora o kakršnem koli epigonstvu, pač pa o spretnem povzemanju tistega najboljšega, kar imata ponuditi country in blues, in prenosu tega na sebi lastno raven v pesmih, ki sicer uradno ne bodo nikoli poezija, bodo pa iskrene … in to je dejansko prava poezija. Uvodna Wish I Could in Broken, tudi Little Room in še posebej Rosie's Lullaby so pesmi, ki kažejo novo, avtorsko (kot soavtor je podpisan predvsem Lee Alexander, kar nas ne čudi, če poznamo njene prejšnje izdelke in nasploh že pregovorno lojalnost, ki je ne izpričuje samo v intervjujih) Norah Jones, ki nam je še bolj všeč kot tista, ki je kombinirala zelo malo svojega napisanega z zelo veliko drugega. Plošča je na nek način prehodna, kot beremo zdaj v recenzijah, ampak prehodna na tak način, kot je bil prehoden album Rubber Soul zasedbe The Beatles – v popolno artistično svobodo in izražanje sebe skozi svoje pesmi, ne skozi projekcijo sebe iz drugih rok. Čeprav bo seveda še pela priredbe. In prehodna na način, kot se kaže tudi v angažirani (ja, kar recimo ji »antibushistični«) My Dear Country, ki je že žela začudene poglede, češ kaj pa je njej tega treba. Kar predstavljam si razočarane konservativce: »Naša Norah nam je to storila!« Je že čutila, da je potrebno povedati in da se v svoji državi v tem hipu tudi sama ne počuti najbolj prijetno. Morda je to povedala rahlo bolj naravnost kot Springsteen na The Rising in Waits v Day After Tomorrow, je pa zato to povedala z razočaranjem in skorajda jezo kakšnega Earla ali Younga. In že naslov pesmi pove marsikaj. Predvsem odraža zaskrbljenost. Dodatek v obliki DVD-ja (če kupite »razširjeno« različico) prinaša precej bolj posrečeno naslovnico (Norah je na njej narisana izjemno simpatično, za klavirjem, medtem ko je na »navadni« plošči na prednji strani fotografija v črtasti črno-beli obleki; obe sta pomenljivi. Na deluxe ima naslikane takšne oči kot tisti ladijski mogotec Kantry, ki si je v Alanu Fordu po nesreči vbrizgal preveliko dozo droge, ampak oči Norah Jones tu asociirajo na čisto druge stvari – ki jih boste na plošči našli med vrsticami. Potem so med priboljški še trije videospoti, intervju z Norah Jones, dva vpogleda v zakulisje snemanja videospotov in dva koncertna posnetka. Ne, ni prepozno, ravno dovolj zgodaj je, da ploščo še enkrat postavimo za začetek in da nas popolnoma posrka – s tistim žvečilnim vred.

Matej Krajnc