TONI KITANOVSKI and CHERKEZI ORCHESTRA

Borderlands

Enja, 2006

Žgoči makedonsko-ciganski, trubaško-jazzovski navezi, ki smo ji lahko prisluhnili v Cerknem in (prav pred kratkim) v Mariboru, je uspel veliki met: objavila je album pri ugledni založbi Enja. Menda se šef založbe sploh ni obotavljal, ko je slišal posnetke, kar je razumljivo, saj tako ugnanega, premišljenega, a spet vročekrvnega ujemanja med jazzom in tradicionalnimi godbami redko slišimo. Kitarist Toni Kitanovski, ki si je projekt zamislil, je imenitno sparil duha svatbene razposajenosti in jazzovskega raziskovanja – tako v samem zvenu zasedbe kot v gradivu, ki se ga žgoča banda loteva. Kitanovski je sicer sam prispeval štiri skladbe (od dvanajstih), a se le-te naslanjajo na manire makedonske in drugih tradicij, zraven pa so dodobra pregnetene z duhom starih jazzovskih big bandov in neworleanškega groova. Lahko bi rekli, da se je Kitanovski na Borderlands oddolžil vsem svojim jazzovskim vzornikom, saj je na njem najti kopico referenc ne le na razbohoteno, žareče svinganje velikih orkestrov, pač pa tudi na žlahtno bopovsko igro majhnih zasedb in na zvočne eksperimente. Začne (in tudi konča) se z »nagroovanim« spominjanjem na New Orleans, funk, gumbo in kajpak z več kot drobtinico balkanskih začimb. Prvi komad nosi naslov Ed Blackwell, podpisuje ga Kitanovski, z njim pa se je spomnil enega svojih vzornikov, istoimenskega pokojnega bobnarja (najbolj znanega po igranju z Ornettom Colemanom in Donom Cherryjem). Blackwell je raziskoval tudi afriške ritme, ki so izraziti v komadu Togo, kjer še enkrat dokazuje svoj nekonvencionalen pristop k trubaški godbi – njegovo kitarsko zanko od zadaj podpirajo afriško zveneči bobni, medtem ko slišimo pripovedovanje, štorijo, ki jo od strani »napadajo« (gostujoči) ženski vokali s kakor da afriškimi vokalizacijami. Cherkezi Orchestra (imenovan po »očetu« zasedbe, trobentaču Čerkezu Rašidu) sledi tem izvirnim zamislim, kot bi to od nekdaj počel. Ko je treba godbo »našponati«, jo z mislijo komaj dohitevamo, ko pa je treba žogo umiriti in prepustiti glavno vlogo vokalu ali kitari, pa pletejo zasanjano in pretanjeno, zvočno raznovrstno ozadje. Kitanovski na albumu ni »kitarski«, njegova kitara se sliši ravno prav, velikokrat se z rezkim, rockersko-funkovskim vložkom oglasi uvodoma, ko poda nosilno vijugasto, stopicljajočo temo, ali pa si prisvoji košček v sredini skladbe, ko pihalci jemljejo svež zrak, da dodatno napnejo brzeče neparne ritme in omamne melodije. Posebna poslastica albuma je predelava Gnossienne No. 1 Erika Satija, ki jo slišimo kar dvakrat: prvič pod izvirnim naslovom, ki se precej zvesto drži žalobne počasnosti in vznesenosti te genialne minimalisitične skladbe, a kajpak z izdatno mero intervencije, ki skladbo ritmično zasuka v orientalskost. Šele v drugi različici predelave istega biserja (prvo najdemo pod zaporedno številko 3, slednja pa je predzadnja na albumu) »čerkezzisti« to imenitno temo pod ustreznim naslovom, Gnossienne Cocek, razvijejo vse svoje potenciale – skriti naboj te teme, kakor da bi se nenehno vračala sama k sebi; topot pobegne iz varnega objema ter se poda čez drn in strn makedonskih svatbenih potepanj in se razlije v skeleč vrhunec (priporočam, da si za boljši občutek, kako ista skladba živi dvojno življenje, cedeigralnik spogramirate in si ju zavrtite drugo za drugo). Če se je razposajeni Satie znašel kot uvod v zaključek albuma, se zdi, da ni bilo mogoče najti primernejše godbene (in (s)miselne) ideje za sklep muzikalnega popotovanja po mejnih deželah od te: New Orleans (Never-ending story). V njej si muziki dajo duška v pouličnem nabritem groovu in zdi se, da ne bodo nikoli nehali igrati. Poleg teh zabeljenih komadov nas album (poleg preigravanja Satija) še nekajkrat preseneti z docela drugačnimi aranžmajskimi rešitvami. Gre za komade, ki vključujejo glas pripovedovalca, ženski smeh, vmesne klice, odobravanje, indijske ritme, šume z ulice ipd. Pripovedovanje ustvari občutek, da je godba posneta na terenu, med ljudmi (pa ni, je sad studijskega dela). Zvokovna obdelava nam nudi točno tak občutek – da smo sredi razbeljenih trobil in pihal, ki s svojo večno vijugasto zvočno potjo, nastlano s prekucnjenimi neparnimi ritmi, vedo, kako pripovedovati štorijo. Tako tisto, ki je marsikateri muzik čisto ne zapopade − da mora imeti album svoj lok, skupen zven, dinamiko, dramo −, kakor tudi tisto, nakazano v naslovu: da godba potuje in kroži ne glede na državne in druge meje. Hej, da bi še enkrat dopotovala do teh krajev!

Mario Batelić