STEVE KLINK

Searching the Blue

DMG, 2006

Prisotnost pianista in skladatelja Steva Klinka na tukajšnjem jazzovskem prizorišču je zagotovo pomembna obogatitev tovrstne ponudbe. Ob samih glasbenih kvalitetah njegovega dela morda ravno zaradi tega, ker z njim ni »zlepljen«, ker ni zrasel neposredno iz njega, pač pa na naš prostor v svojem dosedanjem »nomadskem« ustvarjanju dovolj pogosto vstopa ter v tukajšnji ponudbi tovrstnih glasbenih praks z lastnim delom in ob sodelovanju s tukajšnjimi – tudi neglasbenimi – ustvarjalci pušča prepoznavne sledi. Žal morda še vedno manj opazne kot bi jih lahko. A ob tej ugotovitvi zadenemo ob poznano zgodbo: tukajšnje jazzovsko okolje še vedno ne zna v vsaj zadostni meri izkoristiti priložnosti, ki se mu ponujajo s takšnimi vrhunsko usposobljenimi, preverjenimi in cenjenimi tujimi glasbeniki.

Steve Klink je še posebej zanimiv zaradi miselne širine in ustvarjalne odprtosti, ki sta zagotovo rezultat posebnosti njegove do zdaj prehojene življenjske in glasbene poti. Rojen »podeželjski« Američan se je po tamkajšnjih začetkih glasbeno izoblikoval v Evropi, zdaj pa je ustvarjalno in življenjsko razpet med Nemčijo in Slovenijo, jazzovsko zagotovo dve težko primerljivi prizorišči. Seveda zato sodeluje z ustvarjalci iz vseh treh omenjenih sredin. Čeprav se pri svojem dosedanjem glasbenem snovanju ni radikalno ločil od sredinskega jazzovskega toka, so vplivi nanj zaradi omenjenega opazno raznovrstnejši in številnejši, kot jih običajno prepoznavamo v tem tipu glasbe in še posebej v njeni najbolj konvencionalni zasedbi – klavirskem triu. Zato njegova lastna razločevalna oznaka lastnega početja ni zgolj simpatična domislica. Svoj glasbeni izraz je poimenoval »folkbop«, vsebino svojega zadnjega albuma pa označil z domiselno večpomensko besedno igro, ki pride do polnega izraza samo v angleščini: »The Midwest Gospel Re-SOULution«. Z aluzijami na njegovo (geografsko) poreklo in trenutno (ne samo geografsko) umestitev, vero, značaj ali dušo njegovega početja in njegovo razglašanje (razglaševanje?) se lahko poigrate sami.

Takšen – igriv, dvoumen, večpomenski in glasbeno večplasten, domiseln in v vseh pogledih domišljen - je tudi njegov album »Searching the Blue« (no, tudi sam naslov je takšen). »Folka« iz skovanke »folkbop« ne gre razumeti v njegovem »amerikaniziranem« pomenu. Takšnega »folka«, ki se je sicer v vsaj zadnjem desetletju uspešno »prikradel« v glasbeni izraz kar nekaj cenjenih jazzovskih avtorjev, je v glasbi na tem albumu še najmanj. Zato pa je toliko več »ljudskih« reminiscenc širokega diapazona, ki ob njegovih »matičnih« okoljih segajo tudi v bolj »eksotične« predele tega planeta − tudi tja do Afrike. Predvsem pa je v njegovih skladbah in načinu igre veliko druge od obeh sestavin: »bopa«. Spet razumljenega v zelo širokem in ohlapnem pomenu ter skozi hotene ali nehotene reminiscence na manj znana poglavja iz jazzovske, še posebej klavirske zgodovine. Tako med poslušanjem tega albuma »prislišimo« delo vrste manj zvezdniških, a še kako izrazitih klavirskih mojstrov. Že kar v uvodni, iskrivo lahkotni skladbi se presenečeni spomnimo na Ramseyja Lewisa. Afrika (in s tem vsaj nekdanji Dollar Brand) se ne prikaže samo v skladbi, ki ima tak izrecen podnaslov. Poslušanje nekaterih drugih nam po dolgem času prikliče v spomin Randyja Westona, Andrewa Hilla ali celo Jakija Byarda. Na album jih je uvrstil 13. Uvodno in zaključno predstavlja v koncertnem posnetku kot dodatka in zanimivo je, da zamejujeta obdobje 2002–2005, v katerem so nastale in bile tudi v studiu posnete ostale. Vse skladbe so njegovo avtorsko delo, že podatek, kje vse so nastajale, pa potrjuje vtis o »nomadski« naravi njegovega ustvarjanja, saj se pri takšnem načinu zagotovo ni mogoče povsem izogniti lokalnim vplivom, četudi bi se zavestno hotel. Trio, v katerem sta igrala še bobnar Marcus Rieck in basist Henning Gailing (tega je samo v zaključni iz leta 2005 zamenjal basist Volker Heinze), je odšel v studio izjemno uigran, saj so vsaj nekatere dele posnetega gradiva preigravali že leta. Čeprav album zaradi trajanja njegovega nastajanja ni (več) odraz Klinkovega aktualnega početja, je zato po glasbeni vsebini toliko bolj zrel, domišljen in dodelan. Vsaj dve pomembni potezi k temu zadnjemu sta tudi slovenskega porekla: fotografija Toneta Stojka in oblikovanje ovitka Zvoneta Kukca. Ob njegovem poslušanju si lahko samo želimo, da bi bili v prihodnje deležni še več takšnih profesionalnih prispevkov k dogajanju na tukajšnji jazzovski sceni; tudi pogostejših »v živo«, o čemer govori tudi njegova dobro sprejeta februarska koncerta promocija.

Zoran Pistotnik