CVETO KOBAL

Contemporary

ZKP RTV Slovenija, 2006

Na najnovejši zgoščenki flavtista Cveta Kobala se lahko seznanimo z delčkom sodobne produkcije za ta gibki instrument, ki mu ne primanjkuje izraznosti. Izbor skladb je pester slogovno in vsebinsko, dela pa so pretežno napisana za duo. Kot pianista sodelujeta Tibor Levay in Jakša Zlatar, kot harfistki pa Sofija Ristic in Mojca Zlobko Vajgl. Cveto Kobal je zanesljiv flavtist z mehkim tonom, predvsem pa ima dober občutek za kompozicijo oziroma zvočno arhitekturo skladb sodobnejše produkcije. Njegov izvajalski lok ni nikoli natrgan ali »sekventiran«, temveč vedno skuša ohranjati skladateljevo izpovedno misel od začetka do konca. To se mogoče sliši nekoliko nenavadno, saj je pri glasbi starejšega izvora to nujnost, ki je nihče ne sme zanemariti, vse drugače pa se lahko godi sodobnim skladbam, takim, kjer so v ospredju bodisi eksperimentalno iskateljstvo ali pa kolaž občutij, igrivosti, sinergija vtisov in sunki nevrotičnega časa. V takih skladbah se avtorjeva osnovna misel rada izgubi v kakofoniji raznorodnih predpostavk. Cveto Kobal ima za tovrstno poustvarjanje izrazito dober občutek; mogoče tudi zaradi osebnih poznanstev z mnogimi skladatelji, ki tudi pišejo zanj (in njemu »na kožo«).

Na pričujoči zgoščenki je moč slišati dela Tiborja Levaya, Aleša Strajnarja, Alda Kumarja, Primoža Ramovša, Ivana Florjanca in Marjana Šijanca. Vsak zase je avtorsko prepoznaven in nadvse dostojno predstavljen, po ekspresivnosti in globini zvočnih doživetij pa izstopajo dela Alda Kumarja (Tantadruj, Jutra), Primoža Ramovša (Trije pastoralčki) in Marjana Šijanca (Uruel za digitalne vzorce flavte in računalnik). Kumarjeve skladbe so fino tkane z nitkami izjemne domišljije, igrivih preobratov in lepih melodičnih izpeljav. Kobal njegovo glasbo izvaja zelo osebno, tako rekoč s pozicije prijateljstva, saj sta avtor in poustvarjalec povezana tudi po rojstnem poreklu; Kobal je doma iz Idrije, Kumar pa s Travnika tam blizu.

Ramovševe ekstravagantne umetnine v samem jedru prebijajo plafon povprečne produkcije: včasih provocirajo z zapriseženim »modernizmom«, včasih pa so zgled sodobnega eksperimentiranja na klasičen način. Kobal in Risticeva sta se v treh miniaturah imenitno ujela v skladen duo, ki to »težko« glasbo lepo približa tudi »preprostemu« poslušalcu. Posebnost na plošči pa je vsekakor zadnja skladba, ki jo je podpisal Marjan Šijanec. Leta 1950 rojeni skladatelj velja za enega od začetnikov računalniške glasbe pri nas. Objavljena skladba se spogleduje s sodobnim trendom razpoloženjsko-meditativne zvočne kulise, po svoje jo karikirano obdeluje, čeprav je čutiti tudi fascinacijo nad pojavom, ki zaseda (pre)velik del zvočnega prostora današnjega poslušalca.

Zgoščenka je torej lep dosežek, zvočno pester in raznoroden, izvajalsko dokaj suveren, čeprav z nekaj »packami«. Moti kombinacija studijskih in koncertnih posnetkov, občasno pa je tudi zvok preobložen z »ehom«, kar je flavti hitro v škodo.

Jože Štucin