Letnik: 2007 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

IGOR LEONARDI

Sangeeta

Sanje, 2006

Enega izmed tukaj najbolj razgledanih in izkušenih kitaristov, ki pa že dolgo in še zdaleč ni več samo to, smo v zadnjih letih na tukajšnjem prizorišču srečevali pogosto in v kar najbolj raznovrstnih vlogah. Ob nastopanjih in snemanjih s svojim Fake Orchestra spremenljive postave in z raznovrstnim repertoarjem se je glasbeno družil s številnimi tukajšnjimi glasbeniki pri njihovih ali skupnih projektih, zelo opažen pa je postal tudi njegov glasbeni prispevek k številnim odmevnim gledališkim predstavam ter filmskim projektom; tako opazen, da je bil kar nekajkrat nagrajen zanj. (Spomnimo se vsaj izvrstnega, tudi na ploščku dostopnega prispevka za film Rezervni deli.) Ob ustvarjalnem delu pa se je trudil tudi kot animator in organizator glasbenega prizorišča, na katerem je najbolj pogrešal več vsakodnevnega glasbenega, še posebej jazzovskega dogajanja, za kar so seveda pogoj temu primerna in dostopna prizorišča. Ob vsem tem pa mu niso dali miru spomini na do zdaj prehojeno pestro ustvarjalno pot ter z njimi povezani posnetki ali glasbene zamisli, ki jih je hranil in nosil s sabo. Verjamem, da je že najmanjša ustvarjalna higiena zahtevala, da jih domisli, izoblikuje in materializira na javnosti dostopen način – sebi v zadovoljstvo, tukajšnji glasbeni zgodovini v trajno pomoč, neobremenjenim poslušalcem pa v več kot spodoben glasbeni užitek. Lani je tako pred samim koncem leta izšel zvočno in vizualno razkošen album s pomočjo avtorjeve biografske opombe zgovornega naslova Sangeeta. K izidu in njegovemu videzu je pridala svoje založba Sanje, ki ji nasploh ne moremo očitati pomanjkanja občutka za lepo. Sangeeta je po pristopu in vsebini najprej dokument; vendar je ta njena dokumentarna podstat z naknadnim »brušenjem« ob pomoči poznejših in aktualnih mojstrovih izkušenj ter njegove občutljivosti za podrobnosti, odtenke, prelive še posebej skozi njegovo producentsko delo zableščala v nekaterih novih vsebinskih poudarkih in dragocenih posebnostih. Samo izhodišče zvočnega početja je – gledano počez nad gradivom - namreč precej preprosto, čeprav so lahko podlage in začetni položaji zelo različni. A v glavnem imamo opraviti z Leonardijem, ki ob svoji bazični ljubezni, kitarah, poprime še za širok razpon drugih, predvsem tujerodnih brenkal, za dodajanje zvočne barvitosti in izpostavljanje posameznih poudarkov pa izkoristi tudi svoje obvladovanje drugi glasbil ter ne nazadnje studijskih možnosti zvočne manipulacije. Tako nastaja z navidez skromno udeležbo drugih glasbenikov in relativno omejenimi potenciali barvita tapiserija zvočnih kombinacij.

Album je nastajal od leta 1995 do lani. Posnetki imajo svoje korenine v San Franciscu, New Yorku, Dubrovniku in v Ljubljani. Toda njihova predzgodovina seže še mnogo dalj - nazaj in drugam. Izrecno vsaj v njegova pozna najstniška leta in Indijo ter pozna študentska leta in Zahodno Afriko. Obe ti geografski determinanti sta na albumu razvidno prisotni. Prva že z naslovom, obe pa z zapisano anekdoto in z glasbenimi komponentami. Deset svojih skladb je dal Leonardi vtisniti v to svojo prvo avtorsko povsem intimno »zgostitev«. Zanimivo je morda, da se album začenja v aktualnosti, pri njem doma, v družinskem krogu, ki je pri nastanku Drops of Light tudi neposredno, slišno sodeloval; s hkratnim sodelovanjem dveh indijskih tolkalcev pa tudi na samem začetku njegove glasbene izkušnje. Potem se zvrstijo srečanja z Afriko, posredovana skozi severnoameriško bivanje (in ko se oglasi douss n'gouni, se oglasijo tudi spomini na druženje s pokojnim Donom Cherryjem) ali pa kar z izvedbo skladbe gvinejskega porekla Iya ob pomoči Fatumate (glas) in Karambeja (djembe) Diabateja. Zvočno nas obiščejo tudi sanfranciški Unknown Giants v eni od svojih »konzerviranih« (»Can of Beans«) različic, v skladbi There pa je ob druženju z mladostnimi glasbenimi prijatelji prisotna hkrati reminiscenca na njegove odmevne ljubljanske začetke in del kroga, ki mu pripada del njegovega aktualnega početja. Ta nastavek nas za trenutek poveže tudi z njegovo filmsko glasbo (Spare Parts, v kateri slišimo tudi glas Dhaferja Youssefa), na vzporednem tiru pa se zvrsti nekaj triov ali duetov z indijskimi in tukajšnjimi glasbeniki. Povsem v skladu s konceptom albuma se ta izteče na najbolj intimni točki − ob srečanju avtorja samega s sabo in s svojim aktualnim položajem; sam s špansko kitaro, klaviaturami in sanjami male lutke (v izvedbi El sueno de una muneqita). Lahko, da vsebuje Leonardijev album glasbeno preveč raznolik in hkrati premalo udaren del njegovega ustvarjalnega početja, lahko, da zaradi tega marsikomu v celoti in na »prvo žogo« ne bo prepričljiv. A postavljen v kontekst in poslušan z razlogom, več kot samo stoji. In poslušalec pač mora vzeti v zakup »raison« njegovega nastanka, da se potem lahko približa njegovim globljim pomenom. Prepričan sem, da je avtor z njim uspešno poravnal dolg do samega sebe; do svojega raznovrstnega, vsega spoštovanja vrednega početja v zadnjem desetletju in več. In skrito upam, da bo razbremenjen tega še bolj smelo prestopil v aktualnost svojega ustvarjanja.

Zoran Pistotnik