MADERA

Uh Ah, Chavez no se va!

Samozaložba, 2006

Plošča, ki je tokrat pred nami, je sestavni del predvolilne kampanje venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Skupina Madera jo je posnela konec lanskega leta tik pred predsedniškimi volitvami, po zelo nizki ceni pa so jo na cestah in »prepečeno« prodajali Chavezovim privržencem. Naslovna skladba Uh ah, Chavez no se va! oziroma v našem prevodu Uh, eh, Chavez še ne gre!, je bila in je še v Venezueli prava uspešnica, saj skupina predsednika in njegovo politiko slavi v najbolj živahnih karibskih ritmih in z glasbeno podporo odličnih glasbenikov. Madera je namreč ena najpomembnejših venezuelskih skupin, ki je začela delovati že leta 1978 in bila od nekdaj angažirana tudi v levičarski politiki. Skupina sodi med vodilne latinskoameriške angažirane ansamble, ki so se že na začetkih navduševali nad kubansko revolucijo in tej ideji Madera ostajajo zvesti še zdaj, čeprav je njena današnja zasedba popolnoma drugačna od tiste iz leta 1978. Vmes se je namreč leta 1980 zgodila tragedija. Med vožnjo po reki Orinoco se je potopila ladja, na kateri se je prevažala skupina, in v tej nesreči je umrlo kar 11 njenih članov. Madera niso zgolj običajna glasbena skupina, ampak fundacija, ki skrbi za ohranjanje afrovenezuelske ljudske glasbe, v njej pa delujejo glasbeniki in plesalci. Tragedija v avgustu 1980 je bila za Venezuelo pravi šok. Madera so bili tedaj na vrhuncu svoje kariere, saj so le malo pred tem izdali svojo prvo ploščo. Skupina se je nato znova postavila na noge in svoj zadnji vrhunec dosegla s prihodom Huga Chaveza na oblast. Navezanost na Chaveza se je takoj poznala v njihovi karieri, saj so nenadoma začeli potovati po vsem svetu. Leta 2000 so nastopili na svetovni razstavi Expo v Hannovru, leta 2005 pa so v organizaciji venezuelskega kulturnega ministrstva in njihovih veleposlaništev odšli na daljšo latinskoameriško turnejo, v okviru katere so obiskali Ekvador, Peru, Bolivijo, Argentino, Čile, Urugvaj in Paragvaj. Podpora režimu se jim obrestuje v vseh ozirih: s snemanjem nimajo nobenih problemov, pri vladi pa so bili še posebej dobrodošli, saj jih je ta uporabljala v svojih predvolilnih zborovanjih. Skupina je afrokaribske zvoke začela mešati z rapom, hip hopom in drugimi sodobnimi glasbenimi oblikami ter s tem pritegnila številno mlado publiko. Leta 2005 so recimo z nastopom zaključili XVI. svetovni festival mladine in študentov v Caracasu. Danes 31 članov skupine Madera deluje pod vodstvom Noela Marqueza, edinega člana nekdanje zasedbe, ki pa ima s svojimi bivšimi kolegi velike probleme. V času nesreče leta 1980 ga sploh ni bilo na ladji, v skupini pa je imel obrobno vlogo. Felipe Rengifo Mandingo, eden od treh preživelih tragedije na Orinocu, ustanovitelj in glasbeni direktor tedanje skupine, je ob 25. letnici nesreče v javnem pismu zapisal, da si je Marquez prisvojil legendarno skupino, in ob tem opozoril, da je bil še pred kratkim član sedanjih opozicijskih strank Copei in Demokratska akcija, potem pa se je pridružil Chavezovi revoluciji. Mandingovo ime so že izbrisali iz akta o ustanovitvi skupine, nova Madera pa je postala eden večjih porabnikov venezuelskih kulturnih proračunskih sredstev.

Na plošči Uh ah, Chavez no se va! tega seveda ni mogoče opaziti. Na njej je zbranih 14 odlično izvedenih skladb živahnih ritmov in jasnih besedil, brez kakršnih koli metafor ali namigovanj med vrsticami. Plošči je dodan še videoposnetek glavne uspešnice. Hugo Chavez si je v okviru svoje oblasti popolnoma prisvojil medije, med katere šteje tudi vso popularno glasbo. Sicer pa v svojem zanosu pravkar ukinja najmočnejšo privatno in kritično televizijsko postajo RCTV, vodilno proizvajalko venezuelskih telenovel, čeprav venezuelska množična kultura niti ne potrebuje posebnih pritiskov z vrha. Glasbeniki so se namreč kar sami zatekli k oblasti in njenim naftnim vrelcem.

Marko Jenšterle