THOMAS MAPFUMO and BLACKS UNLIMITED

Rise Up

Real World, 2006

Thomas Mapfumo je ena izmed redkih še živečih glasbenih legend iz časov, ko se je Afrika borila proti evropskim kolonizatorjem za svojo politično in kulturno samostojnost. Le redki so, ki bi jih bilo mogoče z njim primerjati po njegovem kulturnem in političnem pomenu, ki ga je imel že v času boja za neodvisnost in ga še vedno ima v svoji domovini Zimbabve, ter hkrati po prepoznavnosti in uveljavljenosti njegove glasbene ustvarjalnosti tudi v globalnih razsežnostih. Mapfumo je zadnje desetletje in več preživel v izgnanstvu, odrinjen od domačega glasbenega in političnega dogajanja, na mednarodnem prizorišču pa je bil kar preveč pozabljen. V tem obdobju je bilo njegovo početje pri poslušalcih, koncertnem občinstvu in medijih žal premalo opaženo. Nazoren dokaz tega je bil tudi njegov nastop v Ljubljani, na Drugi godbi leta 2004. Res je, da je bil v prvem obdobju svojega ameriškega eksila očitno deprimiran, tudi bolan, začasno je ostal brez ustvarjalnega zaledja članov svoje stalne skupine The Blacks Unlimited in širšega kroga glasbenikov, ki so bili nanj vezani, zato je bil ustvarjalno šibak. Temu ustrezno manj prepričljivi so bili tudi njegovi predvsem ameriški koncerti in diskografski izdelki, ki jih je pričel izdajati pri svoji novoustanovljeni ameriški (samo)založbi Anonymous Records. Poleg tega so bile plošče z njegovimi aktualnimi posnetki oziroma z novimi skladbami redke, povrhu pa so prihajale v javnost z zamudo. Takšno diskografsko početje se še vedno dogaja, a v tem tisočletju so se z njegovo ustvarjalnostjo povezane okoliščine vseeno pomembno spremenile. Očitno se je do določene mere sprijaznil s tem, da bo ameriško izgnanstvo trajalo dalj, kot je morda načrtoval. Zato ga je obrnil sebi v prid in si v Eugenu v Oregonu organiziral močno produkcijsko bazo. Ta mu je omogočila, da se je delovno ponovno združil z The Blacks Unlimited, začel z njimi igrati in snemati, čemur so sledile koncertne turneje ter seveda predvsem prepričljivejši novi glasbeni izdelki, kot je album Rise Up, ki je zagotovo nov vrhunec njegove glasbene kariere in najboljše, kar je naredil v svojem aktualnem izgnanskem obdobju. Ta album ima sicer še vedno eno za to obdobje tipično pomanjkljivost: ne vsebuje čisto aktualnih posnetkov, saj so nastali že leta 2004 v njegovem studiu v Oregonu. Že to, da se je za »obelodanjenje« posnetkov potrudila tako ugledana angleška založba tovrstnih godb, je pomemben namig na njihovo kvaliteto. Če odmislimo to nevšečnost, je album v vseh pogledih zares vrhunski izdelek, ki nas po celovitem vtisu, ki ga zapusti njegovo poslušanje, vrača nazaj v njegova najboljša leta. Mapfumo nam je spet ponudil najtršo izvedenko svoje »chimurenge« z besedili, ki so zgovorno angažirana, socialno in politično ozaveščena, obravnavajo aktualne lokalne in planetarne probleme in so nabita z grožnjami in dogodki. Tako je vsaka pesem zgodba, ki bi jo bilo zanimivo obnoviti, kar omogočajo prevodi besedil, ki spremljajo album (o zanimivi narativnosti pričajo že sami naslovi skladb, npr. »Trpljenje v tišini«, »Ne bojim se«, »Različne rase«, »Čas je, da jim vrnemo«, »Za kaj umirajo?«, »Zemljina lakota je nenasitna«). Potem je tu prepoznaven zvok, ki ga ustvarja številčno močna, instrumentalno kompletna (značilna kombinacija kitar, mbir, tolkal, pihal in trobil ter seveda glasov) ter vrhunsko uigrana zasedba, sestavljena iz najboljšega jedra The Blacks Unlimited in nekaj odličnih ameriških studijskih glasbenikov. Zelo verjetno je, da je k vrnitvi k takšnemu zvoku in pristopu prispevalo prav dejstvo, da se je v zadnjih nekaj letih veliko ukvarjal s svojimi zgodnjimi posnetki, ko je pripravljal njihove ponatise. Tako bi bilo posebej vabljivo ta album primerjati z njegovimi zgodnjimi; še posebej tistimi, ki jih je nedavno tega za svojo ameriško založbo ponatisnil. Ob tem je seveda dovolj zgovoren tudi podatek, da je bil njegov zadnji pravi album – pred Rise Up – Toi Toi, ki je izšel že leta 2003. Že po tem je očitno, da se mu je v zadnjih letih marsikaj nabiralo; in zelo me veseli, da je postal rezultat te ustvarjalne akumulacije z Rise Up tako prepričljiv.

Zoran Pistotnik