MARIZA

Concerto em Lisboa

World Connection/EMI/Dallas, 2006

Portugalsko preporoditeljico fada Marizo so že ob izidu prvenca Fado em mim v domovini razglasili za prihajajočo novo zvezdo portugalskega fada, ta status pa je mična pevka izrazito močnega in senzibilnega glasu ob objavi vsakega albuma le še bolj utrjevala. Njeni albumi so na Portugalskem med najbolj prodajanimi sploh – torej ne glede na žanrske smernice; prvenec je, denimo, zasedel tretje mesto na letni lestvici najbolj prodajanih, zadostuje pa, če povemo, da je bil tistega leta (2002) na prvem mestu razvpiti globalni zvezdnik Robbie Williams – zato niti najmanj ne preseneča, da je koncert, ki ga je zabeležila na pričujoči, sicer svoji četrti plošči, posnet pred 20.000-glavo lizbonsko množico! Ali jo zadosti poznajo tudi pri nas, se bomo lahko prepričali na njenem napovedanem koncertu na letošnji Drugi godbi 26. maja v Križankah. Do takrat pa si odštevanje lahko krajšamo s poslušanjem tega odličnega koncertnega albuma, ki ga je seveda Mariza izkoristila za svojevrsten prelet skozi svoje ustvarjanje. Dodaten razlog za priporočilo pred nastopom (kajti k nam pride »le« s svojo zasedbo): na albumu ob Marizini stalni spremljevalni zasedbi gostuje Orchestra Sinfonieta de Lisboa, katerih godala usmerja Jaques Morelenbaum, priznan brazilski čelist, aranžer in producent, ki je z Marizo sodeloval na njenem prejšnjem izdelku Transparente.

Album odlikujeta premišljena dramaturgija in skrbni aranžmaji; slednji, še zlasti, ko gre za godala, nikoli ne zakrijejo ne vokala ne subtilnih prebiranj po kitarskih strunah. Kar se tiče dramaturgije: album se začne počasi, umirjeno, z asketskimi instrumentalnimi prispevki, da bi zvočno sliko počasi vse bolj naseljevali številni okraski, od romantičnih godal do zanesenega Morelenbaumovega sola na čelu in tja do navihanega tolkalskega solističnega izleta. Mariza skrbi tako za vzdrževanje subtilne dramatike kakor tudi za umirjanje navdušenega občinstva, obenem pa s svojim vokalom ravna skrbno in premišljeno, v skladu s pretanjeno (in kljub številnim glasebnikom nikoli prenasičeno) glasbeno spremljavo in tudi samo zvočno filozofijo fada; z enako eleganco podaja neskončno melanholijo kakor tudi živahnejšo, malone plesno plat fada. Slišati je, kot da je album posnet na enem samem koncertu, kar poudarja naš vtis celostnega, neprekinjenega doživetja, hkrati pa lahko spremljamo zares domiselno sestavljen spored, ki v skorajda 70 minutah drži našo pozornost, kar nekajkrat pa nas prilepi za stol in prisili v pretanjeno poslušanje. Več kot dober uvod k bližnjemu srečanju z Marizo, za neučakane pa je na voljo tudi devede z dvema skladbama več.

Mario Batelić