OJOS DE BRUJO

Techarí

Diquela Records, 2006

»Jip jop flamenkillo«, »hip hop z malo flamenka« - tako nekako prostodušno opisujejo svojo godbo sami Ojos de Brujo, če jih že povprašate, kaj naj bi bilo to, kar igrajo. In ko jih enkrat slišite, si to izrazno-zvočno zmes zlahka predstavljate, pa čeprav bi zdržal tudi opis: flamenko, a čisto po svoje, enako strastno ter s krepko dozo hiphopovske oziroma rapovske senzibilnosti, »skrečerskih« potvorb in pretvorb, latino-kubanskega »razčustvovanja«, rokovske udarnosti in socialno ozaveščene poezije. Vse skupaj trdno podloženo s fasciniranostjo s kulturo, mentaliteto in načinom dojemanja sveta »Gitanosov«, romske populacije iberskega polotoka. Ta očaranost je v njihovem ustvarjanju prisotna že vse od njihovih začetkov, iz njihovega jezika »calo« pa izvirajo številni izrazi, ki jih najdemo v besedilih pesmi ali zapisane na ovitkih, vključno z naslovi vseh treh albumov. Techarí tako v omenjenem jeziku pomeni »svoboden«. In tako so se menda tudi počutili pri ustvarjanju tega albuma, ki je potekalo v lanskem letu v Barceloni in dveh drugih katalonskih studiih, za posamezne zvočne kose pa tudi v Havani in v New Yorku. Ustvarjanje je bilo koncentrat izkušenj, ki so si jih nabrali na koncertnih popotovanjih po skoraj vsem planetu v predhodnih treh letih, po izidu njihovega drugega, izjemno uspešnega albuma Bari. In tako kot tega, so tudi novega izdelali v svoji umetniški kooperativi »La fabrica de colores« in ga potem letos tudi izdali za Diquela Records, ki je njen del. Techarí je tako njihov tretji pravi album, je pravzaprav lastnoročni butični izdelek in je v vseh pogledih, tudi vizualno, briljanten.

Sicer pa pozornemu spremljevalcu glasbenega dogajanja v zadnjih letih, če le ni preveč zamejen s svojim strogo fanovskim ali žanrskim odnosom do aktualne glasbene produkcije vsaj v Evropi, »čarovnikovih oziroma čarovniških oči« (kar pomeni »Ojos de Brujo«) ni bilo težko opaziti, saj je bil ta katalonski bend od začetka tega tisočletja v medijih in na koncertnih odrih širom planeta obilno prisoten. Pa tudi sicer je tako poseben, da ga lahko spregleda ali presliši samo kak popoln glasbeni ignorant. Skratka, zagotovo so eden izmed najbolj intrigantnih in mednarodno najbolj uspešnih zdaj delujočih španskih transetno bendov. Njihovo izraznost je bistveno zaznamoval njihov matični kulturni milje Barcelone, kjer so pričeli s skupnim delom v letu 1998, svoj prvenec »Vengue« pa izdali naslednje leto. Čeprav je bil prvenec tako pri kritikih kot pri občinstvu zelo dobro sprejet, pa ravno zaradi razhodov ter pomanjkanja učinkovitejše podpore založbe pri njegovi promociji ni imel takšnega učinka, kot bi ga lahko imel. Zato pa so svojo pozicijo na mednarodnem prizorišču radikalno popravili po leta 2002 po izidu naslednjega albuma. Zanj se jim je že pridružila karizmatična pevka Marina »La canillas« Abad. Ne le, da so »Bari« prodali v več kot 100.000 izvodih, odprl jim je koncertne odre praktično po vsem planetu, skupaj z navdušenimi odzivi na njihove nastope pa jim je prislužil kar nekaj uglednih nagrad, med njimi leta 2004 tudi ugledno BBC-jevo nagrado v kategoriji evropskih izvajalcev »svetovnih godb«. Njihov aktualni album Tacherí pa ta uspeh samo še nadaljuje, saj se od svojega izida vztrajno uvršča na svetovne lestvice tovrstnih godb, odlično se prodaja, promocijski koncerti po Evropi so razprodani, kritiki pa navdušeni. Tako ne čudi, če lahko album zasledimo tudi v najožjih izborih najboljših plošč leta 2006.

Album je tudi sicer zelo bogat. Poleg avdiovsebine, oblikovane v 14 intenzivnih skladb z udarnimi, z družbenoozaveščujočimi temami pretkanimi besedili, dobimo še obilen CD-rom z videospoti, dokumentarnimi posnetki, fotografijami, prevodi pesmi ipd. ter obilno spremno knjižico z besedili v katalonščini, z zelo podrobnimi podatki o udeležencih pri nastajanju in o samem nastajanju albuma, predvsem pa z izjemnimi ilustracijami. Za vsako pesem so namreč posebej izbrali ilustratorja, ki je potem tudi izdelal zanjo ustrezno likovno upodobitev.

In potem nam seveda ostane še poslušanje. Ojos de Brujo so v osnovi osemčlanski bend, v katerem sta ob že omenjeni pevki Marini razumljivo izstopajoča oba kitarista flamenka, pomemben člen pa je tudi DJ Panko, ki je ob treh tolkalcih občasno tudi sam tolkalec. Zraven je še basist, vsi pa tako ali tako zelo pogosto ploskajo. Kar vse zagotavlja izredno gosto ritmično tkanje, nadgrajeno s cikličnimi frazami akustičnih kitar in ekstatičnim ženskim vokalom, v posameznih skladbah pa potem seveda zvočno dodelano še z uporabo dodatnih ali drugačnih glasbil. K snemanju albuma so namreč povabili še številne španske, kubanske, indijske in afriške glasbenike (npr. iz skupin Son de la Frontera, Daara J, Asian Dub Fondation, Interactivo itd.). Takšna je zvočna podoba sicer po glasbenih kvalitetah zelo koherentnega, zelo enovitega albuma Tacherí, po mnogih mnenjih enega najboljših evropskih albumov lanskega leta.

Zoran Pistotnik