PATETICO

Patetico

Sanje, 2006

Tom Waits bi zakričal: More for your entertainment dollar! In res je, ko kupite album zasedbe Patetico, dobite zraven tudi Patetico Butleg, uradno izdajo tolikanj piratiziranega koncertnega posnetka (po dylanovsko torej uradna piratska izdaja) zasedbe iz leta 2003 (jazz klub Satchmo). Izkaže se, da je koncertni dodatek vitalna sestavina pri poslušanju studijskega, kot se zadnje čase rado dogaja pri podobnih izdajah. V Sloveniji jih ni veliko, če sploh kakšna, v svetu pa so tovrstni dodatki že skorajda pravilo. Zasedba Patetico je eden večjih fenomenov naše glasbene scene. S tem ko jih trpam na »našo glasbeno sceno«, jim verjetno delam krivico, saj v to čudno mešanico, ki se pri nas drzne imenovati »glasbena scena«, pravzaprav sploh ne sodijo. Sodijo bolj ob bok nekaterih posameznikov, ki štrlijo ven in se tega tudi zavedajo. In čeprav so že dolgo prisotni, so šele zdaj zakuhali prvi studijski album. Priložnosti za »vseslovensko diskografsko uveljavitev« so imeli že pred leti več kot dovolj, a so se odločili drugače. Založba Sanje, azil umetnikov z vizijo, je decembra 2006 izdala težko pričakovano ploščo.

Osrednja kreativna sila zasedbe Rok Vilčnik ali rokgre je izbral ducat in še nekaj pesmi iz repertoarja svetovnih izvajalcev in jim nadel svoj gvant, pri čemer je ohranil vzdušje izvirnikov. Na videz čudne kombinacije, kot so Tom Waits, Whitney Houston, Oliver Dragojević, Cher in Gloria Gaynor, dobijo v rokgrejevih preoblekah nenavadno domač prizvok in, skrbno razvrščene, občutek nekakšne tematskosti, konceptualnega albuma, katerega cilj je prav nasproten od imena zasedbe (ki je zanimivo samoironično), gre pa za staro dokazilo, da je glasba pravzaprav glasba, ne glede na predalčkanje zgodovinarjev in kritikov, in da lahko prepričljivo spregovori v kakršni koli preobleki in s poljubnim sporočilom; ki je pri rokgreju seveda dovolj mojstrsko, da v slovenščini ustvari nov presežek. In potem je tu seveda glas Nike Perunović, ki se ga morate navaditi, in ko se to zgodi, iz njega kar frčijo različne plasti in podpomeni. Še nekaj: Nika Perunović ni slovenska Billie Holiday. Nika Perunović je slovenska Nika Perunović. Nalepke in primerjave so namreč za univerzalno glasbo kaj slaba reklama.

Subtilna jazzovska preobleka da pesmim svetovnih imen čudovit pridih intime, pa čeprav gre v besedilih včasih za povsem vsakdanje, skorajda že banalne zadeve: sobota zvečer, pijančevanje, parodija iz čestitk in pozdravov … Vse najboljše, draga mama je izjemno duhovit dosežek, ki odlično povzema slovensko zaplankano solzavo čestitkarsko mentaliteto. In potem so tu seveda večne ljubezenske teme. Meni najljubša izvedba je priredba Waitsove San Diego Serenade, ki je že v izvirniku iz leta 1974 (rokgreju je plošča Heart Of The Saturday Night očitno silno všeč in prav ima) hudo pretresljiva, ko pa slišite slovensko različico, zapeto v ženski osebi, dobite dvojno dozo, oba pola, popoln krog. Kot dodatek najdete pesem Moj navihan Valentin, ki jo verjetno poznate s televizije. Nič ne de. Tudi kakšna uspešnica pride prav.

Matej Krajnc