TOMAŽ PENGOV

Koncert

Dallas, 2006

Naj povem že kar na začetku: Tomaž Pengov je brezpogojno eden tistih, ki jih kot umetnike najbolj cenim. In to ne mislim zgolj le v kantavtorskem krogu in še manj v smislu obupne besedne zveze »za slovenske razmere«. Ne, njegovo delo oziroma diskografija ni zadovoljiva zgolj za šentflorjansko omiko in okus. Prav brez problema vzdrži primerjavo z velikani žanra, kot so Leonard Cohen, Karel Kryl, Jacques Brel, Bulat Okudžava … In ko so se, že pred skoraj letom dni, po Sloveniji začele širiti govorice, da bo končno zopet izšla nova Tomaževa plošča, sem se tega res zelo razveselil. Nato pa sem slišal, da naj bi šlo zgolj za koncertni posnetek, kar je vzbudilo dvome. V zadnjih petnajstih letih sem namreč prisostvoval nekaj njegovim izvajanjem v živo in nobeno od njih se mi ni zdelo docela zadovoljujoče. Tako si nisem znal predstavljati, kako bi lahko posnetek Pengovovega koncerta doprinesel kak presežek k njegovi diskografiji in ne zgolj nekakšnega »the best of« v živo. Sedaj pa mi je jasno, kako. S svojo minimalistično poetiko in lepoto, izvirajočo iz krhkosti popolne samote ... Vse štiri predhodne Tomaževe plošče so mi silno všeč, še najbolj pa tista njegova prva iz 1973 – po urbani mitologiji posneta na stranišču – Odpotovanja. In to zaradi tega, ker je posneta le z dvema kitarama, ki tako nežno in ravno prav melanholično pleteta zvočne vzorce pod besedami. In besede tu obravnavanega barda so močne, vredne vse pozornosti. Kasneje na Pripovedih, predvsem pa na Rimski cesti in Biti tu je spremljevalni instrumentarij razširil in s tem nekoliko bolj izpostavil glasbeno plat v kantavtorstvu nedeljive celote besede-zvoka. Sicer je to počel sila všečno in vedno z občutkom ter ob pomoči izvrstnih muzikantov, a ob vseh tistih bobenčkih, piščalkah in godalih se je beseda vendarle umaknila nekoliko v ozadje. Tu, na Koncertu pa butnejo verzi vate z vso silo. Tu se »najbolj kantavtorski od vseh slovenskih kantatorjev« prvič predstavlja čisto nag: en instrument, en glas, eno srce in ena glava. Rezultat je občutek samote, ob kateri poslušalca kar stisne v prsih. Ne glas vpijočega temveč šepetajočega v puščavi. In poslušalcu ne preostane drugega, kot da pozorno prisluhne, kaj mu hoče žameten (a od bolečine nekoliko strt) glas ob kontemplativni spremljavi strun sploh povedati. Morda se v dobi, ko kantavtarstvo zaradi pomanjkanja časa in s tem pozornosti poslušalstva nekako stagnira (če ne celo zamira), Tomaž Pengov vedno bolj zaveda, da je vendarle tudi pesnik. In to celo odličen! Zato verjetno niti ni naključje, da zadnje pesmi na plošči sploh ne zaigra, temveč zgolj zrecitira.

Čestitke veljajo tudi Acu Razborniku za zelo primerno zvočno obdelavo in postprodukcijo. Tako toplo in intimno. Vsekakor plošča za najvišjo oceno s še kako zvezdico povrhu …

Viktor Škedelj - Viki