TOM ZÉ

Danç-Êh-Sá – Dança dos herdeiros do sacrifício

Irara, 2006

Brazilski lucidnež Tom Ze z vsakim novim albumom bolj opravičuje ljudsko reklo: »bolj star – bolj nor«. Nor seveda v smislu kreativne genialnosti, ki jo izžareva ta 70-letni večni neprilagojenec in »enfant terrible« brazilske muzike. Zahodni svet je komaj dobro uspel dojeti kompleksno vizionarstvo njegovega prejšnjega albuma − album Estudande Do Pagode je izšel leta 2005 −, lansko leto pa je sledila še njegova ameriška izdaja v okviru založbe Davida Bryna Luaka Bop in se znašla med izbranimi albumi leta v Rolling Stonu, New York Timesu, Village Voiceu in drugih medijskih velikanih, Tom Ze pa je že udaril z novim konceptualnim biserom. Scenarij albuma Danç-Êh-Sá – s podnaslovom Dança dos herdeiros do sacrifício (Ples dedičev žrtvovanja) – sta sprovocirala konkretno dva medijska dogodka: eden od njiju je bila izjava slavnega komponista bosse nove Chica Buarqueja, češ da novi časi napovedujejo smrt pesmi kot ustvarjalni formi, drugi pa je bila pompozna raziskava brazilskega MTV-ja, katere rezultati so razkrili nezadržno širjenje trenda konzumerizma, hedonizma, egoizma in socialne neodgovornosti med mladino. Raziskava je sprožila burne reakcije med brazilsko intelektualno javnostjo in aktivirala študente ter ostalo mladino, da se je angažirala v projektu socialnega ozaveščanja mladine o tem, kako je brazilska družba pravzaprav dedič žrtvovanja mnogoterih afriških in indijanskih nacij, katerih kri je prepojila umetnost in religijo treh Amerik, pa če je govora o sambi, Tropikalizmu, rocku, hip hopu, soulu ali reggaeju. Mogoče novi album – še bolj kot vsi dosedanji – plastično odraža Zejevo lastno definicijo svojega dela, znana je namreč njegova izjava, češ da to, kar počne, ni umetnost, temveč govorjeno, peto in uglasbeno novinarstvo. Prav tako je konceptualnost njegovega dela na novem albumu dobila še dodatne plasti: Tom Ze je subtilno zaznal aktualno atmosfero brazilske mladine in družbe nasploh in ga povezal s historičnim posvetilom mnogoterim afriškim narodnostim, ki so jih v Brazilijo privlekli iz njihovih domovin in ki so se na brazilskih tleh v različnih obdobjih dvignila v oboroženih uporih. Ogorčeno in aktivistično reakcijo brazilske intelektualne in študentske javnosti na MTV-jevo raziskavo, ki je spodbudila mnoge socialno angažirane projekte, je Tom Ze z lucidnostjo magičnega realista in iskrivo kreativnostjo dadaista povezal s sedmimi slavospevi najbolj znanega upora afrobrazilskih etničnih skupin v zgodovini. Pri tem je uspel vplesti in parafrazirati še hegelsko triado, ki se po Tomu Zeju glasi: Viver–Sofrer–Revoltar! Največji trik pa je Tom Ze izvedel s tem, da skladbe na albumu Danc-Eh-Sa svoje komentarje bruhajo zgolj skozi frenetično ritmične, perkusijske in disharmonično kalejdoskopske zvočne bravure in ne skozi besedila, teh namreč sploh ni – vokali so omejeni le na ekspresivne onomatopoetične ekscese in nimajo direktne sporočilne teže. Ta se da razbrati iz podnaslovov posameznih komadov, ki se nanašajo na posamezne zgodovinske upore določenih zasužnjenih plemen in vsebujejo tudi letnico uporov. Naslovi sami pa so omejeni na onomatopoetske vzklike, kot so uai-uai, achii, ai-ai in podobni. Z iskreno, iskrivo radostjo otroka, prekipevajočo strastjo adolescenta, noro kreativnostjo genija in izkustvenim vedenjem modreca Tom Ze zopet lomi okvirje in jih sestavlja nazaj v svoje genialne koncepte. Pri glasbenopolitičnem početju Toma Zeja pravzaprav ne gre za a priori zavračanje konvencij, temveč za zavesten, radikalen pretres znanega in varnega v nekaj neprimerno globljega. Pa če govorimo o glasbenem prepletu tradicionalnih brazilskih form z eksperimentalnim rockom, hip hopom in konkretnimi zvoki ali pa če gre za pretresanje družbenih anomalij v surrealistične lirične forme. Lirika je na pričujočem albumu, kot rečeno, omejena na onomatopoetsko ekspresivnost, ki pa je še toliko bolj direktna s svojo surovo zvočnostjo in ki v kombinaciji z povečano dozo zvočne distorzije in disharmonije dela ta album za najbolj radikalnega v že sicer radikalnem opusu Toma Zeja.

Matjaž Manček