ZMAJEV REP

Sanje podob

Sanje, 2007

Domača scena ne neha presenečati: ne s pestrostjo zvočnih idej in zavidljivo spretnostjo njihovih izpeljav, še manj pa z izvirnimi (žanrskimi, aranžmajskimi, instrumentalističnimi) nastavki, kakršnih ni najti niti na tujih scenah. Pričujoči izdelek bi sam sicer težko umestil v drugi oddelek, tistega, ki ga krasi izvirnost, saj se da že ob prvih taktih zaslutiti močno naslanjanje na fusion oz. jazzrock (no, to naslanjanje se ob več poslušanjih niti ne izkaže za pretirano pravovernega), a te njihova vendarle avtorska izvedba sicer že malo zaprašenih slogov ne more pustiti povsem hladnega. Kajti s svojevrstnim (pre)obratom v sami strukturi komadov, delno tudi v zvoku, vsekakor pa s sproščenostjo in nepretencioznostjo pristopa dosežejo, da jim kljub »zlajnanosti« zvrsti, ki se jih lotevajo, prisluhneš z zanimanjem. Bend prihaja iz Bistrice ob Sotli, v njem pa so moči združili Andrej Boštjančič - Ruda (kitara), Jošt Drašler (bas), Ambrož Božiček (klaviature) in Vid Drašler (bobni). Zmajev rep deluje že od konca 90. let prejšnjega stoletja, a so bili sprva nagnjeni v podoživljanje starega rocka in psihedelije iz 60. let. Po samozaložniškem prvencu Ogenj in udeležbi na kompilaciji štirih bandov Urok je to njihov tretji diskografski izdelek, ki so ga posneli kar v domači kuhinji (svojem vadbenem prostoru). Ta spontanost in neobremenjenost se lepo kažeta tudi v glasbi. Ta sicer, kot je bilo nakazano že zgoraj, črpa navdih v fusionu (in progresivnem rocku), a se v velikem loku izogiba najhujšim šablonam tega velikokrat zmrcvarjenega žanra. Devet skladb se zavrti v dobre tri četrt ure, torej ni pretiravanja pri »epskosti«. Bolj je pomembno, da zveni album zelo tekoče, koherentno, da so med seboj enakopravne tako skladbe kot tudi vloga instrumentov. V solističnih partih sicer izstopata kitarist in klaviaturist, a jima s trdno, razgibano, povečini neparno ritmiko ob boku stoji zanesljiva ritem sekcija.

Fino, da tale zvokovni zmaj ne opleta nerodno s svojo glavo in da niti ne lovi svojega repa. Zmajev rep pozna mero in mejo, glasbeno navidez preproste linije izpelje brez slišnega truda, gladko in utekočinjeno, brez nebodijihtreba odvečnih soliranj ali permutacij ene in iste skladbe skozi več optik. Ravno nasprotno, od najbolj razvpitih predstavnikov zgodovinskega fusiona so skladbe kratke in učinkovite, posamični instrumenti se sicer, razumljivo, spustijo v solistične izlete, a so le-ti racionalni in ekonomični, vedno zliti z ozadjem. Sem ter tja se sicer zazdi, da so v kakšnem komadu že prevečkrat povedali eno in isto in bi si sam v njem želel slišati kakšno bolj korenito spremembo (tudi kak drug instrument, saksofon ali morda zamolklo, a noro drvečo trobento), a so takšne skladbe krepko v manjšini. Ostale pa nas precej spretno ponesejo v rahlo psihedelično in ritmično zelo raznovrstno muziko, ki razkriva spretnost glasbenikov ter njihovo zvočno razgledanost. Priznam, da bi osebno bil še bolj vesel, če bi Zmajev rep še bolj odločno in jezno zamahal in odgnal že velikokrat slišane in prežvečene godbene oblike ali da bi z njegovega drugega konca, iz vulkanskega gobca, sunilo kakšno bolj drzno, nepričakovano rjovenje. Zaenkrat tega še ni, a zdi se, da imajo fantje s tem albumom dobre nastavke za nadaljnji razvoj.

Mario Batelić