GODALIKA IN FRED FRITH and ARTE QUARTETT

Radikal šik, Cankarjev dom, Ljubljana, 10. 1. 2007

Lani zagnan festival mejnih godb Radikal šik, ki je potekal v zgoščenih štirih dneh, se je (po moje upravičeno) letos razmahnil čez vse leto, že prvi dogodek pa je prinesel najbolj znano ime letošnje ponudbe, večnega zvočnega avanturista Freda Fritha. Na naših odrih večkrat in rado slišani gost se je tokrat predstavil s projektom, v katerem je združil ideje s švicarskim novoklasičnim saksofonskim kvartetom. Godba je bila precej različna od Frithovih že slišanih projektov, saj je namesto hrupnih intervencij in nebrzdanih improvizacij bolj slonela na klasično zgrajeni skladbi, polni melanholije in lirizma. Frith je s saksofonsiti izvedel svojo skladbo Urban Still, ki je vključevala tudi posnetke z ulice, občasne šume prometa ipd., vse to pa se je zlivalo v precizno in premišljeno igro. Artistični saksofonisti so občasno stopili v ozadje odra, kjer je imel vsak na voljo elektronsko napravo, s katero je podvajal (nasneti) zvok svojega glasbila, kar je predvsem prispevalo k občutju prostornosti glasbe, ki je zazvenela, kot bi je dejansko zaigrali v mestnem parku ali na ulici in ne v koncertni dvorani. Pa kljub temu da je bilo v glasbi zaznati odtenke zgodvinskih klasičnoglasbenih slogov, ki so se praviloma interpretirali po dvornih salonih. Frith je na svoje strune igral nežno, dostikrat s kakor da folkovskimi prijemi, ki so me spomnili na Johna Faheyja; večidel je slikal ozadje sakofonski igri, sem ter tja pa je vendarle stopil v ospredje akvarelske zvočne pokrajine. Včasih s tihim neofolkovskim prebiranjem strun, nekajkrat pa je le pošteno »zaružil« z gromkimi, hrupnimi vpadi. Ti so bili kratki in predvsem v funkciji prestavljanja zvenskega fokusa sicer v enem kosu odigrane skladbe, a očitno so bili nekaterim zadosti moteči, da so zapustili dvorano (in se podali v »realni« šum »velemesta«). Ni kaj, Frith je presenetil, pokazal svojo bolj melanholično plat (sicer znano iz nekaterih njegovih drugih projektov, ki jih pri nas nismo slišali v živo), še bolj pa se je izkazal kot čuteč usmerjevalec subtilne igre saksofonskega kvarteta ter spretnega povezovalca različnih šumov, zvenskih tokov in svojih intervencij v enovito in enkratno zvočno izkušnjo.

Njegov nastop je uvedla domača godalna zasedba Godalika, ki sicer ni novinka na naših tleh. Njen idejni vodja Nino De Gleria jo usmerja kar nekaj let, a prvenec Time 2 start (glej Plošče) je četverka objavila malo pred tem nastopom. »Klasična« postava dveh violin, viole in čela nas sicer lahko zapelje v misel, da gre za novoklasično zasedbo, a že dejstvo, da gre za projekt De Glerie (ki piše skladbe za zasedbo, na koncertu pa je v kar nekaj skladbah nastopil še s kontrabasom), nam da vedeti, da bodo godala pela drugačno glasbo. Ta se napaja pri doneskih domače alternativne scene, tiste, ki je blizu jazzu in etnogodbam, tako naslovi skladb (Dobrodošli v Duple Spodnjice) kot tudi njih izpeljava pa da slutiti vir navdiha: Begnagrad ter Štefbet Rifi, zasedbi, katerih zvok je De Gleria sooblikoval. Jelena Ždrale, Klemen Bračko, Matjaž Sekne in Klemen Hvala se z gradivom spoprimejo s hudomušnostjo in radoživostjo. Kvartet bolj gradi na skupinskem zvenu kot pa na posamičnih soliranjih ali izstopanjih. Tako nastala godba je podobna veselemu zvočnemu vrvežu, kjer si roke podajajo prvine klasične, etno (npr. ciganske) in jazzovske godbe. Bendu uspe ustvariti enovit zvok in atmosfero sproščenosti, nekajkrat pa je ponudil (npr. takrat, ko se je idejni vodja zasedbe pred kakšnim komadom malce poigral z elektroniko) tudi malo drznejši zvok. Godalika vsekakor pomeni novost na naši sceni in njena godba je simpatično zastavljena in tudi izpeljana; občutek imam, da bi z malo več nagajivosti tudi v samem nastopu ter pripustitvijo kakšnih dodatnih možnosti organiziranja zvoka lahko dosegli še več. Bomo slišali!

Mario Batelić