FESTIVAL V PUŠČAVI 2007

Essakane pri Timbuktuju, Mali, od 11. 1. do 13. 1. 2007

Že sedmi Festival au desert, kot se uradno imenuje, se je tako kot že v prejšnjih štirih letih odvil ob oazi Essakane, nedaleč od Timbuktuja na severu Malija. Dogodek zaradi konstantno dobre ponudbe izvajalcev že nekaj let velja za enega najbolj cenjenih glasbenih festivalov v zahodni Afriki. Zaradi svoje lege v Sahari, daleč od kakršnih koli komunikacijskih poti, hkrati sodi med najbolj odmaknjene tovrstne prireditve na svetu. Tudi tokrat izbor nastopajočih na festivalu ni razočaral: poleg svetovno znanih lokalnih in preostalih imen predvsem malijske glasbe je prinesel vrsto novih oziroma izven Malija manj znanih ali neznanih kakovostnih glasbenikov. Tokrat je bil festival posvečen lanskega marca umrlemu velikanu afriške glasbe, tamkajšnjemu domačinu, Aliju Farki Touréju. Glavni namen festivala je promocija pestrosti malijske glasbe in kulture – kar se primarno nanaša predvsem na Tuarege –, ki predstavljajo tamkajšnjo lokalno etnično skupnost. Lokacija festivala je precej simbolična, saj leži v samem južnem vstopu v Saharo, kakih 70 kilometrov vstran od mističnega mesta Timbuktu. Poleg tega pa so se v Essakaneju že tradicionalno zbirali Tuaregi iz širše regije na svojih družabnih srečanjih oziroma »takoubeltih«. Do danes so na Festivalu v puščavi nastopile praktično vse pomembnejše tuareške skupine iz širših okoliških regij, poleg tega pa so tam koncertirali že skorajda vsi najbolj priznani malijski glasbeniki. Ob tem je bilo preko prireditve odkritih več novih obetavnih imen za tuja tržišča; med najbolj znane te vrste gotovo sodi skupina Tinariwen. Med občinstvom v največji meri prevladujejo domači Tuaregi, ki pripotujejo do festivala predvsem na kamelah. Ker do prizorišča zadnjih nekaj deset kilometrov ne vodi nobena cesta, poleg tega pa tudi do bližnjega Timbuktuja pelje le okoli 200 kilometrov makadama, je že pot do festivala posebno in utrudljivo doživetje. Letos naj bi bilo tam nekaj pod 4000 obiskovalcev, od tega okoli 800 tujcev. Festivalsko obarvani dogodki so se začeli sicer že večer prej v Timbuktuju, kjer so med drugimi na glavnem trgu nastopile nekatere tamkajšnje glasbene skupine.

Vsak dan festivala je bil glasbeni zalogaj nekoliko daljši. Povprečno so koncerti trajali od poznega popoldneva do zgodnjih jutranjih ur – okoli osem ur dnevno. Poleg tega so se čez dan odvijali različni jam sessioni oziroma improvizirane glasbeno-plesne predstave, pa tudi debate. Koncerti na velikem odru so se začenjali z uvodnimi nastopi lokalnih tuareških skupin s poudarkom na večglasnem ženskem petju, igranju tolkal, lutenj, imenovanih tehardent, in na ploskanju. Med vrhunce prvega dne festivala so sodili nastopi malijskih izvajalcev, ki so izven domovine žal (še) praktično neznani. Na začetku je bila to skupina Bocar Madjo iz bližnjega mesta Goundam. Člani skupine so Sonraijci, etnična skupnost, živeča večinoma vzdolž reke Niger na severni polovici Malija. Njena glasba je hipnotična kombinacija cikličnih kitarskih in tolkalnih zvokov, mešanica lokalne tradicije in sodobnega. Skupaj z nekaterimi drugimi glasbeniki iz severnih malijskih regij Timbuktu in Gao sodi Bocar Madjo v novejši val kakovostne in vedno bolj splošno priljubljene sonraijske glasbe. Na odru jim je sledil že standardno kakovosten nastop tradicionalne tuareške glasbe s pri nas že dobro poznano skupino Tartit. Drugi vrhunec večera je bil nastop mojstra različnih strunskih glasbil Adame Yalombe in njegove zasedbe, katere zvok je baziral na hitrem prepletanju basov, tolkal ter vodjevega petja in igranja. Kot poklon lokalni publiki, se je prvi večer festivala zaključil v tuareškem slogu. Saharsko nočno nebo so najprej dosegli zvoki moškega zborovskega petja zasedbe Igbayen Haskana v svojih brezhibnih opravah z vsemi odtenki modre. Občinstvo, ob koncu večera sestavljeno v veliki večini iz Tuaregov, pa je navdušeno sprejelo zlasti skupino Terakfat. Ta je bila ustanovljena pred nekaj leti, potem ko je njen vodilni pevec in kitarist Keddou Ag Ossad skupaj še z nekaterimi glasbeniki zapustil zasedbo Tinariwen. Skupina je bila po sporočilnosti in energičnosti povsem na ravni prej omenjenih, karizmatiči Keddou pa ob takšnem vzdušju razumljivo kar ni in ni mogel zaključiti nastopa. Drugi večer je predstavljal vrhunec celotnega festivala. Že čez dan smo lahko videli več zanimivih manjših koncertov na prostem in jam sessionov. V enem od šotorov je recimo igrala razširjena zasedba Alkibar, skupaj s svojim vodjo, pri nas že dobro poznanim Afelom Bocoumom. Na žgočem soncu pa je prav vsak dan festivala neustavljivo igrala peulska skupina Horguere iz osrednjega dela Malija, ki je poslušalce s svojo kombinacijo bobnanja in električne flavte spravljala na rob transa. Večer je bil na glavnem odru sestavljen iz dveh delov: prvega so tvorili uvodni nastopi različnih domačih in zelo atraktivnih tujih afriških skupin, temu pa je sledil koncert, posvečen Aliju Farki Touréju, na katerem je nastopila praktično vsa smetana malijske popularne glasbe – večinoma Alijevi nekdanji sodelavci in prijatelji. V okviru prvega sklopa je treba izpostaviti imeni dveh privlačnih zasedb. Prva je mlada mavretanska skupina Noura Mint Seymaly. Zasedba z ženskimi vokalistkami in igranjem tradicionalnih lutenj v ospredju je nastop začela akustično in v okvirih klasične popularne glasbe Mavretanije, že kmalu pa je zvok skupine dobil podporo tako rekoč rockerskih instrumentalistov v ozadju. Ta inovativna mešanica se je izkazala za zelo dobro in je bila ob mičnih vokalistkah deležna splošnega odobravanja občinstva. Za Mavretankami pa se je na odru pojavil maroški berberski sekstet Oudaden, ki je popolnoma zapolnil zvočni prostor festivala s svojimi štirimi natančnimi in energičnimi tolkalci, bendžem in električno kitaro. Pokojni Ali Farka Touré je bil pred štirimi leti že gost Festivala v puščavi. Njegova domača vas Niafunké leži okoli 100 kilometrov jugozahodno od Timbuktuja oziroma Essakaneja. Ali, ki je bil sicer Sonraijec, je tako med drugim tudi dobro poznal navade, glasbo in jezik Tuaregov, tamashek. Dejansko je prav Ali s svojo glasbo zaslužen, da je Timbuktu in njegova širša regija zopet prišla na sodobne mentalne zemljevide sveta – tokrat ne več kot mitsko mesto, temveč kot kraj, kjer tvorijo stičišča kultur plodno podlago za ustvarjanje. Ne preseneča torej, da je bil letošnji Festival v puščavi posvečen prav njemu. Neposredno so se glasbeniki poklonili Aliju Farki Touréju v drugem delu drugega večera, ki ga je povezoval Alijev osebni griot. Vsak izmed skupaj (i)zbranih Alijevih prijateljev in sodelavcev je prispeval priredbo ene od njegovih skladb. Jedro instrumentalne podpore solistom je tvorila skupina Afela Bocouma, Alkibar, umetniški vodja večera pa je bil sicer basist skupine, Barrou Diallo.

Izjemno speven in ganljiv začetek koncerta je simbolično pripadel Alijevemu najstarejšemu sinu, petindvajsetletnemu Vieux Farki Touréju. Že hitro je bilo jasno, da imamo opravka z velikim talentom in dostojnim očetovim naslednikom. Pred nekaj tedni je ravno izšel njegov mednarodni izid obetavnega prvenca in gotovo bomo v prihodnosti še več slišali o njem tudi pri nas. Vsak izmed vodilnih vokalistov na tem koncertu je v okviru svoje priredbe dodal še ganljiva posvetila in poklone Aliju Farki. Najbrž največji kitarski poklon pa je Ali doživel s strani mladega sonraijskega kitarista in pevca Babe Salaha. Ta je v zadnjih letih, po izidu svojih dveh solističnih albumov, postal izjemno popularen po celem Maliju, o čemer je pričalo tudi izjemno navdušenje publike na koncertu. Njegov virtuozen in ekshibicijski nastop bi lahko uvrstil v vrhunec večera. Salahu sta kasneje na odru sledila še ganljiva nastopa dveh mlajših pevskih talentov s severa države, Babe Djiréja in Sékouja Maïge. Skupaj z omenjenima in Vieux Farko Touréjem postaja Salah vodilni glasnik sodobne sonraijske glasbe v Maliju. Nanj bo treba biti v prihodnosti zelo pozoren in upamo, da bo tudi v Evropi deležen obširnejše predstavitve in promocije. Nedvomno sta tem nastopom prinesla veliko svežine še prodorna ženska vokala tuareške pevke Haïre Arby in pevske dive z juga države Oumou Sangaré. Dvema kratkima filmskima projekcijama, ravno tako posvečenima Aliju Farki Touréju, je sledila prva podelitev nagrade njegove fundacije, ki je pripadla Alijevemu dolgoletnemu producentu in ustanovitelju založbe World Circuit, Nicku Goldu. Glasba se je nadaljevala s še enim varovancem omenjene založbe, malijskim zvezdnikom na kori, Toumanijem Diabatéjem, ki je na odru nastopil samo v družbi kitarista iz podporne zasedbe. Temu sta sledila samo še naš koncertni znanec Afel Bocoum, sicer Alijev večdesetletni glasbeni varovanec, sodelavec, prijatelj in naslednik, ter Bassékou Kouyaté, danes najbrž najbolj proslavljeni igralec n'gonija, male tradicionalne lutnje. Večer se je zaključil z razpoloženim skupnim nastopom vseh prej omenjenih. Programski vrstni red prve polovice tretjega in zadnjega dne Festivala v puščavi ni bil najbolje zastavljen, na srečo pa so ta vtis dodobra popravili zvezdniški nastopi v drugem delu. Čisto zadnji nastop bi moral pripasti Salifu Keiti, ki pa je že dan pred tem svojo udeležbo na veliko razočaranje organizatorjev in občinstva nepričakovano odpovedal. N'gonist Kouyaté je bil s svojo zasedbo prvi v vrsti zvezdniških imen, ki so navdušili občinstvo ob zaključku festivala. Kouyatéjeva skupina je bila zanimiva že zaradi dejstva, da je vključevala skupno kar štiri n'goniste, poleg tega pa jo je vokalno okronala njegova prikupna žena Ami Sacko. Afel Bocoum in Alkibar so v nadaljevanju predstavili večinoma skladbe s svojega zadnjega albuma, zanimivo pa je bilo, da je Afel pobudo za petje in igranje v zadnjih skladbah prepustil kar svojemu kitaristu Mahmoudu Kellyju. Na veliko veselje tako lokalnih kot tujih obiskovalcev je prišla na vrsto danes najbolj znana tuareška skupina Tinariwen v močno okrepljeni zasedbi svojih prijateljev. Njihov kitarski zvok je bil še ostrejši, bobni živahnejši, glavna zvezda med člani pa je bil seveda vodilni kitarist in pevec Ibrahim. Na koncu so nastopili še Habib Koïté s svojo standardno utečeno zasedbo Bamada. Tako razpoloženega in razigranega Habiba je na evropskih odrih težko videti v tako sproščenem elementu. Koncert se je končal šele ob pol petih zjutraj in še to le na prošnjo organizatorjev, saj je moral velik delež publike na pot proti Timbuktuju odriniti že čez nekaj deset minut. Občinstvo je bilo na koncu zaradi utrujenosti in zgodnjih jutranjih ur že maloštevilno, a zato nič manj hvaležno oziroma navdušeno. Žal je tonski tehnik nerazumljivo pretiraval z jakostjo ozvočenja Habibovega vokala, a zdi se, da to na prizorišču ni motilo nikogar.

Festival v puščavi je tako tudi tokrat postregel z izredno izbiro glasbe. Njegov osnovni namen – promocija tuareške kulture in medkulturnih stikov – je bil z nastopi kakovostnih in obetavnih lokalnih skupin ter obilico drugih kulturnih predstavitev dosežen. Poleg tega je posebej pozitivno presenetila predvsem vse bolj izbrušena ponudba z netuareških severnih koncev države – predvsem mladih sonraijskih glasbenikov. Tako je očitno, da v Maliju ob mirnem sožitju in pestrosti svojih kulturno-jezikovnih skupnosti nikoli ne bo zmanjkalo izredno ustvarjalnih ter inovativnih jeder nove glasbe. Medtem ko bi med neafriškimi glasbenimi gosti festivala v mnogih primerih lahko našli precej boljše izvajalce, pa je bil koncert s priredbami skladb Alija Farke Touréja s strani njegovih sodelavcev in prijateljev res ganljiv in kakovostno najboljši. Najbrž bi se dalo nekoliko izboljšati nasploh rahlo kaotično organizacijo dogodka − nastopi nekaterih umetnikov namreč niso bili potrjeni oziroma uvrščeni v program skoraj do zadnjega trenutka −, a ob tako težavnem delavnem okolju, kot je puščava, to pač ne more biti očitek. Nedvomno je doživetje zase že pot do festivalskega prizorišča in nazaj (kamor koli že vas potem nese pot po Maliju). Obisk na Festivalu v puščavi sicer letno počasi raste, najbrž pa se zaradi same odmaknjene lokacije nikoli ne bo spremenil v prireditev »stadionskih« razsežnosti. Za tiste, katerim se festival zdi predaleč oziroma jim januar ne ustreza, pa je v malijskem mestu Ségou vedno bolj v veljavi v začetku februarja potekajoči t. i. Festival na reki Niger. Ta ponuja sicer vpoglede v drugačne kulturne sredine Malija in nekoliko bolj skrčen izbor največjih imen domače glasbe, je pa zato prizorišče festivala dosti lažje dosegljivo. Festival v puščavi tako še naprej ostaja ena najboljših priložnosti doživetja saharskih glasb ob edinstvenem naravnem ambientu.

Janez Pirc