Letnik: 2007 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Borja M

DJ KRUSH

Klub Nitsa, Barcelona, 27. 1. 2007

Dvorana Salla Appolo v Barceloni ima hecen koncept. Čeprav gre le za en prostor, v njem deluje več organizatorjev in tako ima več imen. Najbolj dejaven klub v dvorani se imenuje Nitsa. Prireja večinoma elektro in techno dogodke, vendar pa vsake toliko organizirajo tudi kaj drugega. Tako so konec januarja gostili prvega japonskega ambasadorja hip hopa, Dj-ja Krush. Krush je zaslovel nekje sredi devetdesetih let z albumi, kot sta Meiso in Strictly Turntablized (tega je posnel za kultno in sedaj že propadlo založbo Mo' Wax), k svetovni prepoznavnosti pa mu je močno pomagala tudi njegova sedaj že več kot desetletna pogodba z multinacionalko Sony. Njegov hip hop je večinoma instrumentalen in povsem abstrakten in minimalističen, pogosto dela vzorce le z detajlnimi zvoki, s šumi in preseketanji. Zaradi te svoje specifičnosti je v preteklosti izoblikoval unikaten zvok in si pridobil privržence po celem svetu. Bil je tudi eden glavnih protagonistov glasbe heads in trip hop, tj. počasne elektronike, zvrsti, ki se je izoblikovala skozi devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Kot se za Špance spodobi, se je klub Nitsa odprl šele nekje po pol eni uri zjutraj, ko se je pred vrati nabrala že precej dolga vrsta. Vseeno se ni čakalo dolgo. Najprej je vrtel neznani domači didžej, ki je komaj kaj mešal, komade je puščal cele, od začetka do konca. Nekoliko ga je reševala selekcija, ki je bila v večjem delu sestavljena iz trip hopa in hip hopa s konca devetdesetih let, torej precej kvalitetne glasbe izvajalcev in založb, kot sta Dj Shadow in Ninja Tune. Za njim je vrtel še en domači didžej Fra, ki je ogreval že dan prej (na večeru nemške založbe Kompakt, ki izdaja minimal elektro). Kako lahko isti didžej vrti pred Michaelom Meyerjem in Dj Krushem, je uganka in hkrati dejstvo, ki močno omaja legitimnost in avtentičnost kluba Nitsa. Kljub temu da Fra nima problemov z mešanjem plošč, so njegovi miksi izjemno kratki, le hitri prehodi. Poleg tega izgleda za gramofoni zdolgočaseno, kar je nedvomno napačna poteza.

Okoli treh (kar je še celo nekoliko prej kot pričakovano pri ležernih Špancih) je na oder prišel Krush. Njegov nastop zadnjih pet let izgleda precej podobno, vendar pa je bilo opaziti določene novosti, predvsem uporabo prenosnega računalnika. Njegove postavitve nisem povsem razumel. Plošč na gramofonih ni pogosto menjaval, mislim, da je v uri in pol zamenjal dve plošči. To je namigovalo na uporabo programa Serato Scratch, ki omogoča igranje MP3-jev na gramofone (zato didžeju ni treba menjavati plošč). Hkrati je določene ritme lomil in prirejal, kar je dišalo po programu Ableton Live. Ker je uporaba obeh programov hkrati praktično nemogoča, je možno tudi, da je imel le Live, plošč pa ni menjal, ker je uporabljal plošče dub, tj. namensko zrezane plošče, in je imel na njih nanizane le elemente, ki jih je rabil za nastop. Krushev glasben izbor ni presenetil. Večinoma je vrtel počasen in masten instrumentalen hip hop, večino komadov je bilo starih, iz »zlate dobe« trip hopa. Slišali smo izvajalce, kot so Shadow, Dj Cam, Dr. Octagon in seveda veliko njegove produkcije. Na trenutke je bil presenetljivo trd, zavrtel je namreč tudi kakšen suh in precej elektronsko zveneč beat. Prav na teh delih se je najbolj lotil vijačenja bobnov, kot sem že omenil, je z njimi v živo manipuliral, jih rezal, na novo nizal, nametaval le »snere« in podobno. Ti vložki so bili najbolj dinamični deli sicer že skoraj kirurško natančnega nastopa. Na določenih delih je Krush tudi »skrečal«. Njegovo praskanje plošč je prepoznavno po tem, da praska večinoma instrumentalne dele in te zvoke kombinira z »efektomdelay«. Edino razočaranje večera je bilo to, da je bilo teh »skreč efektov« presenetljivo malo. Sicer je bil njegov set sestavljen preračunano, natančno in dramaturško bistro. Po dobri uri in pol je končal z mehkejšim materialom.

Krush je še enkrat pokazal, kako se v klubu predstavi počasnejši konec sodobne elektronike. Vendar je jasno, da je publika veliko pozornejša, kadar vrti zvezda, kot je on. Sumim pa, da se je nastopa v Barceloni lotil nekoliko bolj ležerno kot sicer, saj je bilo slišati, da ga je pred kakim tednom v Londonu zares »odlomil«. Še en dokaz, da prostori, lokalnosti definirajo zvoke. Tudi pri didžej setih tujih izvajalcev.

Borja M