OKSANA PEČENY IN TINA ŽERDIN

GM Oder, Glasbena šola Postojna, 5. 2. 2007

Komorni koncerti so že sami po sebi zanimivi, ker nam vedno znova ponujajo različne vpoglede v intimni svet posameznih glasbil. Tokrat smo lahko prisluhnili duu violine in harfe, na eni strani dramatičnost, na drugi angelsko lirična spremljava. Glasbenici sta se v igri dopolnjevali, nastopali sta povsem prepričljivo in premišljeno, pri čemer je harfistka nesebično prepustila zvoku violine, da z vso izrazitostjo in prodornostjo stopi v ospredje. Najverjetneje se zaveda, da idiom harfe ne zmore doseči violine, ki lahko subtilno nagovori in neposredno vpliva na poslušalčev doživljajski svet. Oksana Pečeny zelo dobro pozna vse značilnosti posameznega odtenka violinskega zvoka, saj nastopa kot nekakšen akustični prevodnik med glasbilom in glasbo. Gostujoči dekleti sta pripravili izjemno poglobljen koncert s čustvenim pridihom ženskega sveta. Spored koncerta je bil pohvalno zastavljen. Ravelova Skladba v obliki habanere je bila samo kratek prikaz tistega, česar smo se lahko naužili skozi koncert. Izkazali sta se kot glasbenici, ki zmoreta v ospredje postaviti bogate, polne in eksotične zvoke. S samozavestno igro sta interpretativno dosegli visok poustvarjalni nivo, ki sta ga držali ves koncert. V delikatnih kratkih Preludijih za harfo solo Alojza Srebotnjaka je Tina Žerdin pokazala tako tehnično znanje kot tudi razumevanje glasbenega izročila enega izmed osrednjih slovenskih skladateljev, ki so odločilno vplivali na generacije skladateljev za njim. Nežne glasbene izpovedi Preludijev ni poskušala preseči, ampak je ostala v mejah čutne izraznosti, ki jih te skladbe ponujajo. Ustvarila je lirično in skrajno intimno vzdušje. V pravi klasicistični maniri sta se glasbenici izkazali s Sonato v c-molu Louisa Spohra. Čeprav je skladatelj skladbo napisal z mislijo na odlično muziciranje svoje žene harfistke, ni pozabil na violino. Jani Golob je Nokturno napisal v letošnjem letu posebej za tandem Žerdin in Pečeny. Vsekakor je posebno doživetje poslušati izvedbo z glasbenicama, za kateri je skladatelj skladal. Ni upošteval le specifičnih lastnosti posamenznega glasbila, ampak tudi znanje obeh glasbenic, zato je skladba resnično postavila v ospredje njuna talenta in zmožnosti. Imresionističen izraz sta senzualni umetnici z lahkoto dosegli. Virtuozna Fantazija Camilla Sainta-Saënsa je zvenela, kot da bi jo napisal za violino kot solo. Čeprav sta obe glasbenici v izvedbi vseskozi držali napetost in ustvarjali dramatičnost, je harfistka žal stopila nekoliko preveč v ozadje in s tem nespretno prepustila glavno vlogo violinistki. Izjemna skladba je zato nekoliko zvodenela. Oksana Pečeny pa je vseeno poskrbela, da skladba ni razpadla v golo preigravanje. Iz violine je izvabila glasbo, ki je segala do najbolj skritih mest podzavesti, kot bi glasba nagovorila prisotne o vseh tistih skritih človeških hrepenenjih in neizpolnjenih želja. Pokazala je, kakšen format talenta je, in da vse podeljene nagrade niso iz trte izvite. Bordel Astorja Piazzolle je bil posrečen zaključek, z izrazito čustveno skladbo sta glasbenici poskrbeli za nekoliko bolj sproščeno vzdušje, a nikakor neizrazito. Z vročekrvnimi ritmi v duhu argentinskega tanga, hudomušno in v bolj lahkotnem slogu sta sklenili lep večer, obarvan z damskim pogledom na umetnost.

Metka Sulič