Arcade Fire

Ogenj na vodi

Ne le Arcade Fire, še nekaj drugih sodobnih izvajalcev je skoraj istočasno – v prvih mesecih letošnjega leta – objavilo svoje težko pričakovane plošče. Svoj drugi album, za katerega v splošnem velja, da je težaven, odločilen, ta, ki že kaže, ali lahko na dotičnega izvajalca računamo tudi v bližnji in daljni prihodnosti.

Prehajamo v zadnjo tretjino novega desetletja, kar je dovoljšne obdobje za zanesljivo trditev, da se v njem ni zgodilo nič pretresljivega. Ni se zgodilo novo gibanje, ne v podzemlju niti ne na površju, nič takega, po čemer si bomo prvo desetletje zapomnili mi in morda rodovi za nami. Desetletje se bo očitno izteklo brez vsaj ohlapne opredelitve, kaj se je v popularni glasbi zgodilo, tako kot lahko vsaj ohlapno opredelimo desetletja preteklega stoletja. Res se glasba ne ravna po letnicah, a neko predstavo, kaj je bila glasba dvajsetih, petdesetih, šestdesetih let in naprej, imamo. To desetletje si bomo zapomnili predvsem po množičnem pretakanju nelegalnih datotek po internetu in kopiranju na prepisljive digitalne medije. V strožjem glasbenem smislu pa kvečjemu po vrsti vračajočih skupin, ki so najboljše čase doživele pred desetimi, dvajsetimi ali celo več kot tridesetimi leti. Je lahko kaj več pokazatelj globalne krize »novega« v celotnem polju popularne glasbe, kar obenem zelo dobro odslikava še precej širši položaj? Bo prvo desetletje res ostalo v spominu kot »nulta« leta?

Zaradi teh dejavnikov še vedno ne smemo vsega, kar se dogaja v zadnjem času, zavreči kot nevredno, minljivo in pokvarljivo blago za hitro porabo. Še vedno se najdejo avtorji in izvajalci, ki v svojo glasbo vložijo ne samo trud, ampak poskušajo zaobjeti duha časa in širšega prostora, duha, po katerem si bomo zapomnili določeno obdobje tudi za nazaj.

Glasniki nove dobe?

Morda je postavitev skupine Arcade Fire za glasnike nove dobe pretirana. Vendarle njihovo delovanje kaže na več možnih odzivov, kaže na moč in nemoč angažmaja, kaže, kako daleč sploh lahko danes pride izvajalec, ki se ne uklanja zahtevam trga, ampak goji romantično predstavo, da se bodo stvari odvijale v želeni smeri že zaradi vztrajnosti in trdnega prepričanja v lastno početje.

Jedro skupine predstavlja zakonski par Win Butler in Regine Chassagne. Spoznala sta se v Montrealu, kamor je iz Haitija že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prebežala družina Chassagne in kamor je Win prišel študirat z vzhodne obale Združenih držav. Prav ta odmaknjenost od »doma« je obema omogočila nov pogled in že na prvencu Funeral (Merge, 2004) je pesem Haiti, ki jo je napisala Regine in je daljni spomin na bežanje pred tamkajšnjim režimom; na novem albumu Neon Bible (Merge, 2007) je še več angažiranih pesmi, napisanih kot odziv na aktualno ameriško politiko.

Zdi se, da Arcade Fire naravnost potrebujejo zunanje impulze, ki šele sprožijo njihove ustvarjalne potenciale. Na začetku ti impulzi niso bili izraženi, niso se jih še dotaknili, zato je njihova prva plošča, maksi singel s sedmimi pesmimi, tudi glasbeno neizrazita, medla in okorna, komaj v nekaj trenutkih so se nakazovali obrisi tistega, kar je šele sledilo. Tak trenutek je pesem No Cars Go, oda najstniškemu »bežanju« na način Brucea Springsteena.

In potem se je zgodila vrsta smrti. V obdobju nekaj tednov so umrli nekateri bližnji sorodniki članov skupine, kar jih je tako močno zaznamovalo, da so svoj prvi pravi album naslovili s Funeral (pogreb).

Če bi Arcade Fire nastali v Angliji, bi bilo vse lažje. Potem bi jih že po nekaj nastopih tamkajšnji glasbeni mediji povzdignili v rešitelje otoškega »rock'n'rolla«, še preden bi skupina sploh objavila »uradno« ploščo. Ker so Kanadčani, je vse trajalo dlje. Album Funeral je objavila majhna, neodvisna založba Merge iz Severne Karoline v lasti članov skupine Superchunk. Najprej ni kazalo, da bo plošča (relativni) prodajni uspeh, potreben je bil mecen, nekdo, ki je zastavil dobro ime in rekel dobro besedo zanje. To je bil sam David Bowie, ki je inkognito prišel na njihov newyorški koncert in se navdušil. Podobno je storil še David Byrne in začel se je odvijati efekt snežne kepe. Bowie jih je povabil kot goste na svojih nastopih, Byrne je nastopil kot gost na njihovem, nekateri posnetki skupnih nastopov so izšli tudi na ploščah ali vsaj kot uradni virtualni singel (iTunes). Dober glas je prišel tudi do ušes irskih rockerjev U2, ki so prav tako povabili Arcade Fire za predskupino, in nekajkrat so skupaj zaigrali klasiko osemdesetih let, Love Will Tear Us Apart. Pomagalo je tudi vabilo za snemanje pesmi za TV-serialko Six Feet Under (Pod rušo), kakopak, skupina, ki objavi ploščo z naslovom Funeral je že zato nadvse primerna. Preveč preprosto bi bilo Arcade Fire označiti za skupino, ki skrbi za glasbo za pogrebne povorke, na strani B singla Cold Wind (naslovna pesem je tista, napisana za Six Feet Under) je na primer priredba ponarodele skladbe Brazil avtorjev Arya Barose in Boba Russella, ki kaže na neko drugo dimenzijo njihovega početja. Kaj šele hudomušen prispevek na dobrodelnem singlu Do They Know It's Hallowe'en (Ali vedo, da je noč čarovnic), kjer sta se Win in Regine pridružila razposajeni druščini podobno sprevrženih indie rockerjev. Smešenje dobrodelnega sprenevedanja ob božiču kaže še vsaj na to, da Arcade Fire svoje deklarirane pobožnosti le ne jemljejo dobesedno, ampak so do verskih institucij in njihovih prilagodljivih moralnih zapovedi zadržani, če ne celo kritični. In to vedno bolj.

Prodor

Tudi samostojne avtorske pesmi na plošči Funeral niso enoznačne, niso le svetoboljno razmišljanje o minljivosti vsega materialnega, v nekaterih pesmih se kažejo nadaljnje, ozaveščene poteze skupine. Številne smrti bližnjih so nanje močno vplivale, niso postali le razmišljujoči, ampak so utrdili zavest, da tudi v tem življenju naredijo kaj vrednega. In tako se tudi glasbeno Arcade Fire sprehajajo med počasnimi, liričnimi skladbami in udarnimi, bolj neposrednimi pesmimi, v vseh pa izstopa petje Wina Butlerja. Še najbližja primerjava bi bil Ian McCulloch, pevec angleške novovalovske skupine Echo And The Bunnymen, oba imata podobno ranljiv glas, s katerim gresta preko lastnih zmožnosti, kar ustvarja posebno močan čustveni naboj.

Pravijo, da so Arcade Fire posebej prepričljivi na koncertih, v živo. K nam ali vsaj v bližino naših krajev jih še ni zaneslo, verjamemo lahko le pisnim poročilom in pogledamo skozi internetno kukalo YouTube. Na koncertu njihovi »ljudski« instrumenti dobijo posebno moč, transcendirajo na raven najboljših predstav Sixteen Horsepower. Za kar pa so dvakrat že plačali davek, najprej v Združenih državah, letos pa tudi v Evropi. Še pred izdajo nove plošče so namreč odrinili na evropsko turnejo, ki se je končala že po nekaj nastopih na Norveškem. Razlog: oteklo grlo in popolna fizična izčrpanost Wina Butlerja.

Evropa je Arcade Fire sprejela z manjšo zamudo. Plošča Funeral je pri Merge izšla že oktobra 2004, šele na pomlad 2005 so se zganili pri londonski neodvisni založbi Rough Trade. Za tem je bil njihov vzpon dokaj hiter. V dobrem letu so iz klubov za sto obiskovalcev vstopili v dvorane za nekaj tisoč obiskovalcev, na veliko so jih vrteli po MTV, po skoraj pol milijona prodanih plošč v Severni Ameriki so za njimi začele oprezati velike založbe. V tem trenutku je bilo dobro, da so se Arcade Fire ustavili, vzeli premor, premislili lasten položaj. Žrtev prehitrega uspeha je v popularni glasbi je brez njih že preveč.

Če je le možno, Arcade Fire najraje nastopajo v za rock koncerte neobičajnih prostorih, predvsem v cerkvah. V Montrealu so eno od teh preuredili v snemalni studio in si celo lansko leto vzeli za pripravo in snemanje drugega albuma. Kot se to običajno dogaja, ni skupina po odmevnem prvencu želela ničesar prepustiti naključju. Vpoklicala je malo četo gostujočih glasbenikov, več snemalnih tehnikov, le končni vtis je moral biti po njihovih predstavah. Torej so vse stroške snemanja krili sami, prevzeli so produkcijo in se še enkrat zaupali založbi Merge, le tako so ohranili popolno neodvisnost oziroma nadzor nad lastnim početjem. Po slišanem na plošči Neon Bible bi lahko celo zatrdili, da jih nepričakovana priljubljenost ni zasužnjila, kvečjemu jih je ozavestila, skupina je pri poslovnih odločitvah postala še bolj previdna. Le kako naj pristanejo na vsako »dobro« ponudbo, če je ravno razcep med duhovnostjo in hiperpotrošništvom osnovni motiv nove plošče.

Sodobni utrip duhovnosti

Naslov Neon Bible so si izposodili pri prezgodaj umrlem ameriškemu pisatelju Johnu Kennedyju Toolu, ki je pri 32 letih storil samomor, domnevno zaradi razočaranja nad številnimi zavrnitvami knjižnih založb. Šele po smrti so objavili njegov roman A Confederacy of Dunces, za katerega je posthumno prejel Pulitzerjevo nagrado; malo kasneje je izšlo še njegovo zgodnje knjižno delo Neon Bible. Omnibus desetih zgodb o težavnem najstniškem odraščanju, deset izmišljenih prigod o bežanju v neznano, priča o naklonjenosti do mladostnih idealov, ki si jih Arcade Fire kar ne pustijo vzeti. So pa toliko »pošteni«, da dopuščajo možnost »razprodaje«, ko pride pravi čas za to, sedaj še niso pripravljeni zanjo. Sedaj želijo izpovedati vse tisto, kar jim leži na duši v neokrnjeni obliki. Druga, neposrednejša razlaga naslova je, da tudi biblija oziroma njena interpretacija utripa v sodobnih, tržnih lučeh.

Uvodna pesem Black Mirror napoveduje širšo projekcijo (Mirror mirror on the wall, show me where them bombs will fall), sili preko osebnih travm in okoliških nezgod. Tudi zvok je skoraj bombastičen, orkestralen, mogočen, predvsem v pesmih, kjer Arcade Fire uporabljajo velike cerkvene orgle. Poudarjena je himnična vznesenost, a v celoti prevladuje nekoliko temačnejši ton. V skladu s tem bi pričakovali v metafore zavita, enigmatična sporočila, a mestoma so Arcade Fire zelo jasni in direktni. Njihovih stihov verjetno še ne bo na parolah antiglobalističnih demonstrantov, prav daleč od tega pa niso več: »I don't wanna fight in a holy war, I don't want the salesman knocking at the door, I don't want to live in America no more.« Gre verz v pesmi Windowsill, posledica pogleda od zunaj, potem ko je Win Butler po nekaj letih življenja v Kanadi s skupino prekrižaril Ameriko in si ustvaril mnenje na podlagi spoznanih razlik. Podobno velja za udinjanje v primežu popularnoglasbenega posla, v katerega je skupina padla skoraj nehote in nepripravljena. V isti pesmi, Windowsill, Win Butler obupano roti: »MTV, what have you done to me? Save my soul, set me free!« in hitro lahko uganemo, da tokrat za nobeno pesem z albuma niso posneli videospota. Pravilno so ocenili, da jim MTV v tem trenutku ni več potrebna, saj so si že pridobili zvesto poslušalstvo. Že prvi teden po izidu je prišla plošča na drugo mesto lestvice najbolje prodajanih albumov na obeh straneh Atlantika.

Prevladujoč motiv v besedilih je skoraj biblična razsežnost vode, ta se pojavlja v obliki morja, valov, vodnjakov, je simbolni izvor in ponor želja. Njihova želja ostaja najstniško bežanje v neznano (Keep The Car Running, še enkrat posneta No Cars Go s prve plošče) in predanost višjim duhovnim idealom. A kaj, ko so na lastni koži okusili krute učinke realnosti, vedo, da ji ne morejo ubežati, zato so se ji tokrat odločili na svoj način zoperstaviti. V springsteenovski Antichrist Television Blues so ta razcep pripeljali do roba, tako daleč, da Butler na vrhuncu skladbe zakriči: »I'm through being nice, O tell me Lord, am I the Antichrist?!« nakar se skladba v strahu pred odgovorom v hipu konča. Preobrazbo kaže tudi izbor priredb, ki jih po novem Arcade Fire igrajo v živo. Na spisku se redno pojavlja The Guns Of Brixton vedno aktualnih The Clash.

Morda je edina napaka plošče Neon Bible ta, da nima napak. Aranžersko in produkcijsko je tokrat vse na svojem mestu, tudi pesmi so razporejene logično in premišljeno. Prevečkrat se namreč zgodi, da poslušalčeva pozornost v drugi polovici albuma pade, Arcade Fire pa so s pametno izmenjavo udarnejših pesmi in liričnih vinjet zagotovili pozornost od prve do zadnje minute. Časi so pač taki, da je poslušanje in ustvarjanje glasbe izenačeno z drugimi prostočasnimi dejavnostmi, na primer z igranjem videoigric. Že zato je vsaka, nekoliko izstopajoča plošča, ki sili k razmišljanju in je obenem glasbeno domišljena, vredna pozornosti. Drugi, »težavni« albumi skupin Bloc Party, LCD Soundsystem, Clap Your Hands Say Yeah in Arctic Monkeys, še prej Yeah Yeah Yeahs in Franz Ferdinand tako kar po vrsti niso dosegli potenciala njihovih prvencev, mogoče pa le zahtevamo preveč. Morda je čas »revolucije« davno minil, morda velikih, prelomnih plošč in gibanj preprosto nihče ne potrebuje. Ostajajo meglena fikcija.

Tu se vrnem k izhodišču. Tudi ustoličena velika rockovska imena niso vsa že s svojimi prvimi ploščami pokazala, da bodo v naslednjih letih zavzela prizorišča stadionskih razmerij. Tudi U2, R.E.M., celo Stonesi in Beatlesi so prva leta (in to kar nekaj časa) igrali v klubskem okolju in tudi njihove najbolj odmevne plošče so nastale šele po sedmih letih delovanja. Dajmo torej »našemu« desetletju čas, pa naj si bo ta še tako »neugoden«.

Janez Golič