Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

Aynur Dogan

Kurdsko dekle

Aynur je pevka z zmogljivim, gibkim in lepim glasom ter izbornim avtorskim in tradicionalnim repertoarjem, le odrski nastop in dramaturgijo koncerta bo morala še malo izpiliti, saj se je kljub nedvomni kvaliteti glasbe in izvedbe njen celovečerni nastop v Cankarjevem domu 8. marca v abonmaju Glasbe sveta in hkrati na Umetnosti Turčije na trenutke rahlo vlekel, namesto da bi prevzel in odnesel ter zanesel. A nič zato, tudi slednje je zelo verjetno v njeni moči in bo verjetno prišlo sčasoma.

Aynur se je rodila leta 1975 v Cemisgezeku v provinci Tunceli (Dersim); ob študiju v Istanbulu je mnogo sodelovala z različnimi glasbeniki in tudi snemala zanje. Leta 2002 je posnela prvi album Seyir, leta 2004 pa ji je drugi album Kece Kurdan (Kalan, 2004) prinesel mednarodno pozornost, nato je hitro prišel tudi tretji, Nupel (Kalan, 2005). Pogovarjali sva se večer pred koncertom, moja vprašanja in njeno ritmično govorico pa je prevajal njen zastopnik Riza Okcu, glasbeni poznavalec in sladokusec ter založnik, ki je ob pogovoru o anatolijskem godbenem mojstru Cinarju aktivno posegel v pogovor.

Lepo pozdravljena v Ljubljani. Prišla si zjutraj?

Ja, v Ljubljani smo od osmih zjutraj, malo smo počivali, zdaj smo skupaj s tabo. Mesta nisem videla veliko, le malo na sprehodu okoli hotela. Reči moram, da imate prijeten, dokaj čist zrak, ki ga je veselje dihati, sicer pa me spominja na avstrijsko alpsko ozračje, videla sem nekaj lepih starih hiš, želim si, da bi imela več časa za odkrivanje mesta.

Prihajaš iz Tuncelija, glasbo pa si študirala v Istanbulu?

Res je, poklicno sem začela delovati in se izobraževati v Istanbulu, toda preden sem prišla v Istanbul, smo doma, v mojem rojstnem kraju, zelo veliko poslušali tradicijo dengbej, to je tradicijo kurdskih pripovednikov, bardov, ki pripovedujejo o pomembnih dogodkih ter zgodbe in mite, pojejo pa tudi novice, torej ljudem pripovedujejo o zgodovini in mitih ter o sodobnosti, novicah. To sporočanje je napolnjeno z glasbo, in ker smo zelo veliko poslušali, je glasba že od nekdaj napolnjevala moje življenje.

Doma si le poslušala, nisi pa še pela kurdske glasbe? Katero glasbo pa si študirala v Istanbulu: turško, arabsko, kurdsko, zahodno klasiko?

Kot sem rekla, sem bila prej predvsem poslušalka, vendar sem včasih tudi pela kot amaterka, prijateljem, družini. V Istanbulu pa sem se učila predvsem turške ljudske glasbe, vendar izobraževanje ni vsebovalo le ljudske glasbe, temveč tudi osnovno akademsko izobraževanje, torej tudi branje not in igranje baglame. Izobraževala sem se torej v osnovah ljudske glasbe, vendar se mi je zdelo, da v tem okolju ne morem dobiti vsega znanja, ki si ga želim, ker ga ne vsebuje, zato sem morala te luknje polniti z dodatnim izobraževanjem v profesionalnem petju.

Kolikor sem poslušala tvojo glasbo, se mi zdi, da ni tako tipično kurdska kot druga kurdska glasba, ki sem jo slišala; tvoja vsebuje več elementov različnih tradicij in sodobnosti.

Vsakdo mora občasno tudi prenavljati, obnavljati, glede tega je izobrazba pomembna. Celo kače menjajo kožo vsako leto. Torej moramo tudi v glasbeni pustolovščini ves čas zahajati v nove stvari; če smo resno zavzeti za glasbeno delovanje in umetniške cilje, moramo delati ves čas in jaz živim mojo glasbeno pustolovščino. Seveda moram najprej in najbolj raziskovati in poslušati klasično kurdsko glasbo ter se tako dokopati do novih izvirov. V mojem delu je kurdska klasična glasba izhodišče, torej moram ta vir ves čas razširjati. Toda istočasno moram spremljati tudi glasbo drugod po svetu, kajti živim v sodobnem svetu, v urbanem okolju, ne v vaški idili, torej se moram ves čas učiti, odpirati ušesa drugim vplivom, klasičnim in sodobnim. Ampak najpomembnejša stvar, ki jo hočem narediti, je tole: ja, odprta sem vplivom sodobnega sveta, toda modernizmu se ne vdam, to je bistveno v mojem delu. Živim v sodobnem svetu, toda modernizem moji glasbi ne vlada, moje izhodišče je vedno klasična kurdska glasba.

Torej verjetno ne boš začela rapati? Ko poslušam tvoje govorjenje, zveni namreč zelo rapajoče. Tvoje petje je povečini zelo melodično, govor pa neverjetno ritmičen.

Ja, res je. Vendar je način petja kot v rapu in hip hopu, torej perkusivni vokalni slog, zelo tipičen pevski slog v kurdski tradicionalni glasbi že od nekdaj, zgodovinsko utemeljen. Enako velja tudi za kulturo dengbeja, gre za prenos besed, sporočila, vse to torej izhaja iz tradicije dengbej, katere bistvo je izrekati besede v glasbi, včasih zelo ritmično, včasih zelo melodično. Vir je torej dengbej.

Na tvojih albumih najdemo med drugim pesmi Keçe Kurdan in Min beriya te kiriya, katerih avtor je Sivan. Ceniš tega avtorja in njegovo glasbo?

Vsekakor. Sivan Perwer je silno pomemben, saj je obudil in prenovil kurdsko glasbo in kulturo že v 70. in 80. letih. S tem je kurdsko ljudstvo opomnil na lastno identiteto in kulturo.

Zaradi pesmi Kece Kurdan si imela v Turčiji težave. Ali morda zato, ker je avtor Sivan, ki je imel številne težave z oblastmi in živi v eksilu?

Ne vem veliko o Sivanovih pravnih težavah s turškimi oblastmi, vem le, da ima kar nekaj pravnih težav in sporov. Na mojem prvem albumu je Sivanova pesem Kece Kurdan, ki so jo turške oblasti zakonsko preganjale: distribucijo albuma so ustavili in vse izvode zaplenili, vendar mislim, da ne le zato, ker je pesem Sivanova, temveč tudi zaradi vsebine pesmi, ki poziva kurdske ženske, naj se borijo za svobodo, za svobodo žensk, zato so distribucijo albuma ustavili ravno tedaj, ko se je najbolje prodajal, da bi preprečili množično razširjanje te pesmi in albuma.

Slišala sem, da so v kurdskih regijah ljudje sicer veliko poslušali Sivana, vendar so kasete skrivali, ker so bile prepovedane, nekateri so jih celo zakopali. Je to res?

Ja, res je, tudi sama imam take izkušnje. Zlasti v 80. letih je bila kurdska glasba prepovedana, tudi Sivanova glasba je bila prepovedana, zato so njegove kasete na skrivaj razpečevali po kurdskih vaseh in mestih. Spominjam se, da smo bili zelo srečni, ko smo dobili nekaj njegove glasbe in jo poslušali, v našem rodnem jeziku, to je bila res velika radost, toda hkrati smo te pesmi poslušali v času hude represije, zato te kulture nismo mogli svobodno živeti. Časi so bili hudi. Ko so prišli v našo vas vojaki, smo te kasete bodisi zažigali bodisi zakopavali, da jih ne bi našli pri nas.

Toda zdaj so razmere vsaj glede poslušanja glasbe boljše?

Ja, zdaj je kultura bolj ali manj svobodna. Razmere so se zelo spremenile, vsaj pravno, v teoriji, v praksi pa se kurdski umetniki še vedno spopadamo s številnimi ovirami. Predvsem ne delujemo v enako dobrih razmerah kot turški umetniki. Pravno nas sicer ne preganjajo in ne prepovedujejo, vendar vladajo v miselnosti ogromno ljudi v glasbeni industriji še vedno velikanski predsodki glede kurdske glasbe; kadar želimo nastopati po Turčiji, želijo imeti med dokumentacijo tudi policijsko poročilo o morebitnih kaznivih dejanjih, pred nas nakopičijo ogromno birokracije in papirjev, skozi katere se moramo prebiti. V Turčiji kurdske glasbe še vedno ni lahko promovirati. Imamo sicer nove, ugodnejše zakone, toda v praksi se ti zakoni ne izvajajo dobro. In ne gre samo za zakone, temveč tudi za kulturo, mirno kulturo, ki jo potrebujemo v Turčiji, a Turčija za zdaj še ne sprejema dobro vseh svojih kultur.

Turčija ima res veliko različnih kultur, toda ti črpaš zlasti iz kurdske – ali morda poslušaš in vključuješ tudi vplive drugih kultur domačega okolja?

Ker je kurdščina moj rodni, materni jezik, je zame seveda naravno peti v kurdskem jeziku, povedati pa moram, da sem zaljubljena v kulturo Anatolije; ker sem tudi Anatolka, se mi zdi njena kultura edinstvena na svetu, anatolska glasba me zelo privlači kot poslušalko, doseči želim vse vire anatolske glasbe, včasih tudi pojem v njenem jeziku, vendar se mi zdi, da vseeno najbolje pojem v kurdščini, ki je moj materni jezik. Toda anatolska glasba se mi zdi bistvena za dušo. Anatolija se mi zdi velikanski misterij, saj so v njej vrata vseh ljudstev, vsega človeštva. Tisoči, morda milijoni ljudi se tam rojevajo in umirajo, ne da bi spoznali njeno bogastvo in kulturno dediščino. Anatolija je zame res velikanski misterij, ki prenaša kulture, ki žive že tisočletja, torej je velikanska zakladnica vsega človeštva, na to dediščino ne moremo gledati le iz ene perspektive, perspektive ene kulture, naroda ... Narod se zdi zelo smešen koncept, ko ga primerjaš z zapuščino Anatolije. Torej, ja, seveda, včasih se izgubljam v njeni kulturi. Polna je tudi zgodb o bogovih in angelih, verstvih, ne le vaških kulturah, Anatolija je zgodovina sama.

Ali si verna?

Nisem res verna oseba, ker je moja vera, v katero verjamem, alevi, ki je ne iščemo v Meki ali Jeruzalemu, temveč v sebi. Naša vera sloni na svobodi in iskanju ravnovesja v sebi. To je zelo civilizirana vera, naša prepričanja niso prav nič zatiralska. V običajnem pomenu torej nisem verna, imam pa svojo vero.

Podobno kot sufizem?

Seveda imamo nekaj delcev sufizma, vendar pojmujemo sufizem kot predajo, mi pa se ne predajamo, naše prepričanje je oblika batinizma (batiniyya), ki alternativno interpretira religiozna besedila in verovanja. V zgodnjem islamu je obstajal glavni islamski tok, potem so obstajali Alijevi privrženci, obstajala pa je še tretja skupina, ki je iskala resnico po alternativnih poteh, ki v knjigo ni verovala dobesedno, temveč so želeli dojeti misterij, ki se skriva zadaj za knjigo. Ali zadaj za vero. Temu se reče batini. Razkriti želijo skrivnostno, mistično. V tem aspektu je ta vera res sufizem, vendar pristop ni sufi pristop, ker je sufizem oblika predaje, medtem ko ti rečejo: »Jaz sem bog! Ana el haq!« (Dobesedno 'jaz sem resnica'; op. p.) Po tem prepričanju je vsakdo del boga, torej je bog povsod. In to je drugače od sufizma. Sufizem je zelo introvertiran, medtem ko je alevi ... dobro, nekaj je tudi introvertiranosti, vendar je tudi zelo družaben in torej ekstravertiran, gremo navzven, torej nismo zaprti. Sufizem je bolj zaprta različica vere.

Asik Feyzullah Cinar je anatolski pevec. Poznaš njegovo glasbo?

Ja, seveda, zelo rada jo imam.

Riza Okcu: Feyzullah Cinar je igral nekatere najpomembnejše standarde alevi glasbe, v izvedbi je ustvaril čistost, uspel je najti lasten umetniški izraz, vendar je hkrati ustvarjal tudi pravo obredno razpoloženje; bil je eden prvih bardov, ki je izvajal oboje: obredno in umetno glasbo. Alevi glasba je najprej in predvsem obredna glasba, ni glasba sama po sebi ali glasba za razvedrilo, toda Cinar je razširil obliko in izvedbo te glasbe v umetnost. Torej je povzdignil standarde te obredne glasbe.

Podobno kot Nusrat Fateh Ali Khan s qawwalijem?

Riza Okcu: Nusrat Fateh Ali Khan je seveda veličasten pevec, vendar bi lahko rekli, da je ob tem to glasbo tudi izrodil. Veš, kaj hočem reči?

Delno, odvisno od albuma ...

Riza Okcu: Ja, o tem bi torej lahko razpravljali, ampak že to je dovolj. Zato je Asik Feyzullah Cinar nekaj čisto drugega, saj je vedel, kaj mora narediti, zelo točno in trdno je vedel, kaj naj naredi – in točno to je naredil. Nočem biti nepravičen do Nusrata, ampak zdi se mi precej bolj komercialen, zelo je »pozahodil« to glasbo. Razumeš?

Ja, Nusrat je bil občasno zelo komercialen, zlasti albumi za Real world, vendar je tudi tam ponavadi izdajal enega za zahodne trge in enega zase.

Riza Okcu: Ja, res je. Toda vsi albumi Asika Feyzullaha Cinarja so prava stvar, nič ni komercializirano, njegovo življenje je bilo zelo posvečeno od začetka do konca, šel je ves čas v isto smer in sproti raziskoval nove poti, druge glasbenike; bil je izvrsten glasbenik z izvrstnim življenjem.

Nazaj h kurdski muziki: v njej pogosto najdemo obliki lawk in hairan, ali sta morda prisotni tudi v tvoji muziki?

Ti obliki sta značilni predvsem za Kurde, ki živijo v Iraku in Iranu. V Turčiji in Siriji pa obstaja predvsem tradicija dengbeja, bardov, pripovednikov zgodb. Če gremo še globlje v Anatolijo, bomo našli alevi Kurde, ki izvajajo še eno obliko, imenovano lorik (?). Te oblike nimajo med sabo ritmično in melodično nič skupnega. Če gremo v Erevan, Kurdi, ki tam živijo, spet igrajo čisto druge oblike. Torej je tudi kurdska glasba zelo raznolika in jo uvrščamo v več kategorij, obstajajo zelo raznolike glasbe v različnih regijah, kjer živijo Kurdi.

Kaj jih torej povezuje? Jezik?

Ne, tudi jezik ni povezovalen, ker govorimo različne jezike. Te glasbe povezuje kurdski občutek, razpoloženje, ki izhaja iz tega, da smo na začetku pripadali istemu ljudstvu. Toda nekateri živijo pod Iračani, drugi pod Iranci, potem pod Turki in pod Sirijci. S stoletji smo izvorno kulturo razvijali v okolju teh drugih kultur. Ampak na koncu smo vsi eno ljudstvo, in četudi sta jezik in glasbeni izraz drugačna, lahko v vsem najdemo, čutimo tudi nekaj skupnega, značilno kurdskega, kar v vsej tej raznolikosti takoj prepoznamo. Kurdi iz Dersima nimamo nič skupnega z glasbo iraških Kurdov, celo ne z glasbo Kurdov iz Mardina, ki je tudi v Turčiji, tudi zato, ker so naša verska prepričanja različna, ampak v končni analizi je v glasbi vendarle skupno občutje.

Kaj pa glasbila?

Ja, delno, čeprav se tudi glasbila precej razlikujejo, ampak zasedba ima vedno nekaj podobnosti. Veliko je tudi izgubljenih glasbil. V zgodovini so obstajala glasbila, ki zdaj ne obstajajo več. Če recimo pogledamo dersimske in iranske Kurde, imajo tudi enake stvari: tristrunsko lutnjo tanbur, ki jo sicer igrajo drugače. Ampak povečini, recimo med Kurdi v jugovzhodni Turčiji in tistimi v Iraku, tudi ni enotnosti v glasbilih.

Za konec: igrala si v več filmih, med drugim tudi v Zvoku Istanbula (Crossing the bridge: the sound of Istanbul). Kakšen je spomin na to izkušnjo?

V resnici nisem igrala, temveč le pela. Torej izkušnja ni bila res filmska, saj sem opravila le običajno delo, samo kraj, kjer sem ga opravljala, je bil rahlo nenavaden, saj sem pela v hamamu (kopališču), zato je bila akustika zelo drugačna. Režiser Fatih Akin je človek, čigar delo imam zelo rada, z njim je bilo lahko delati, saj je zelo skromna, delovna in bistra oseba. Skratka, izkušnja je bila zelo lepa, tudi zato, ker si me je zelo želel v filmu, rekel je namreč, da filma brez moje glasbe ne more posneti.

TC Lejla Bin Nur