Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: BIGor

Black Keys

Usojeni tandem

Še danes se spomnim, kako me je zdrznil uvodni, naslovni komad drugega albuma Thickfreakness. Surova, bluesovsko nebrzdana kitara je zahrumela in me z rudimentarnim, robustnim bobnom zagrabila za ušesa. Ko pa je zavel še hendrixovski duh, je bilo jasno – ljubezen na prvi prisluh!

Iz enostavne, a gromke kombinacije kitare in bobnov raste neomahljiv opus Black Keys. V šestih letih se je prebil iz majhnih, zakotnih, smrdljivih barskih lukenj v velike dvorane. Da hvalospevi niso napihnjena raca, sta me februarja prepričala dva zaporedoma razprodana koncerta v londonski dvorani Shepherd's Bush Empire z dva tisoč petsto stojišč in sedišč. V nabito polni dvorani mladih in starih ušes, gospodičen in mater s sinovi, starejših parov in študentarije, biznismenov in delavcev se je razigral prepričljiv, neposreden in prav nič zvezdniški nastop, ki je bil pospremljen z učinkovito, preprosto, psihedelično in z glasbo zlito osvetljavo. Čeprav je dražil mojo žejo po koncertu v zakajenem, z viskijem odišavljenem klubskem prostoru, sem pravljično zgradbo zapustil potešen in zadovoljen. Da, Black Keys so vredni zaupanja – na velikem ali malem odru!

Fanta iz Akrona v Ohiu sta si pridobila sloves s trdim garanjem, predanim nastopanjem, rednim snemanjem in objavljanjem plošč. Dosedanje štiri studijske albume, dva minialbuma in avdiovizualno objavo koncertnega posnetka bosta v teku leta nadgradila z žgečkljivim sodelovanjem z Ikom Turnerjem, ki ga bo producentsko zapakiral Danger Mouse. Tandem prvič spušča vajeti iz svojih rok in odstopa od začrtane poti DIY, na kateri je doslej vedno sam poskrbel za zvočno podobo svojih plošč brez slavnih producentskih imen.

Bend od glave do pete

Dan Auerbach in Patrick Carney sta skupaj od malih nog. Še kot mulca sta se igrala v peskovniku, kot najstnika sta se družila v garaži, da sta si usojena, pa pripoveduje naslednja legenda: Dan je leta 2001 rezerviral snemanje za svojo skupino v Patrickovem improviziranem kletnem studiu, do katerega pa ni prišlo, ker se kolegi enostavno niso prikazali. Zato pa je Patrick bolj iz zabave sedel za bobne in z Danom na kitari posnel prve demoposnetke Black Keys. Z njimi sta prepričala založbo Alive, da jima je leto kasneje izdala prvenec The Big Come Up. Pozitivni odzivi na ploščo in pohvalne ocene koncertov v Rolling Stonu, Spinu, Village Voiceu in v reviji MOJO so jima izborili mesto pod soncem. Bluesovsko našpičen rock je privlekel pozornost prefinjene založbe Fat Possum, ki jima je že leto kasneje, leta 2003, izdala drugi album Thickfreakness. V dvanajstih urah posneta plošča v Patrickovem, z osemkanalnim Tascamom posodobljenem Minimum Wage studiu, se je izkazala za prelomno. Zakrižarila sta v nemirni glasbeni svet. Ameriki so sledile Evropa, Avstralija in Japonska, kjer so njihovo drugo ploščo posrečeno preimenovali v »Thunder Rocking Blues«.

S Thickfreakness se je ime Black Keys znašlo v katalogu ob boku na novo odkritih bluesovskih junakov. Med njimi je bil Dan Auerbach še posebej ponosen na družbo Juniorja Kimbrougha, ki mu je še kot najstniku s ploščo All Night Long spremenil življenje. Še preden je Junior Kimbrough leta 1998 umrl, se je Dan z očetom odpravil v Mississippi, v okolico Chulahoma, da bi ulovil Kimbrougha na tradicionalnem nedeljskem nastopu v vaški beznici. Čeprav sta bila pozna in sta ostala praznih rok, je Dan ostal večni dolžnik psiho blueserju Junioru Kimbroughu. Prizna, da mu je definiral glasbeni slog, zato ni čudno, da ne mine koncert brez izvedbe vsaj ene njegove skladbe. Ob objavah posamičnih obdelav sta leta 2006 izdala celo minialbum Chulahoma z obdelavami šestih Kimbroughovih skladb.

»To ni blues!« rad poudari Dan Auerbach. »Junior Kimbrough je igral prej odtrgan soul kot pa blues! Tudi midva ne igrava bluesa, midva igrava rock,« vedno znova zatrjuje Auerbach in miri duhove v tandemu. Bobnar Patrick Carney je namreč zelo zlovoljen ob omembi bluesa. Za razliko od Auerbacha, ki je rastel v družini glasbenikov bluegrassa, je bil Patrick vedno odpadnik. Rojaki iz Akrona Devo so mu definirali alterrockovski okus. Zvest neodvisni glasbeni sceni vodi lokalno založbo Audio Eagle in se ob snemanju drugih bendov pripravlja na nove studijske podvige Black Keys. Po uspehu Thickfreakness se je odločil postaviti studio v zapuščeni tovarni, kjer je v začetku leta 2004 nastal tretji album Rubber Factory. Z bolj premišljenim izdelkom nista prekašala drugega, sta si pa še bolj na široko odprla vrata v svet. Uvodna skladba When The Lights Go Out se je znašla na soundtracku filma Black Snake Moan režiserja Craiga Brewerja ob skladbah Sona Housea, R. L. Burnsida, North Mississippi Allstars, Samuela L. Jacksona, ki ob Christini Ricci in Justinu Timberlaku igra tudi glavno vlogo v tej igrani drami o Memphisu in bluesu.

Leta 2006 se je tandem Black Keys zavestno poslovil od bluesovske družine Fat Possum in našel nov mir pri založbi Nonesuch. Zvest samoodločanju o zvočni podobi benda je v popolnoma novem Patrickovem studiu v dveh mesecih posnel Magic Potion. S konvencionalnejšo retro rock ploščo ne zagrabita tako močno kot opevana Thickfreakness. Še vedno pa je to plošča, ki ohranja rdečo nit tandema. Njuna veličina pa kot v vseh najboljših primerih izstopi v živo, ko se povsem spustita z verige in se ne moreta otepsti ponorelega bluesa, ki sta ga podedovala od Juniorja Kimbrougha. Bela brata ne izdata poslanstva – sta zvesta učenca in usojeni tandem!

BIGor