Bonobo

Kuhar dobre godbe

Simon Green je angleški producent, skladatelj, glasbenik in DJ. Njegovo ime pridobi veljavo s priponko ustvarjalnega nadimka Bonobo. Vendar je slednje le ena izmed preoblek, ki si jo Green nadene v glasbenem ustvarjanju.

Nastopa v živo in kot DJ. Poleg tega vsestransko talentiran glasbenik iz Brightona običajno skomponira in sproducira vse pesmi kar sam. Pogosto sam tudi odigra vse instrumente. Stilsko umeščanje njegove glasbe ga skrajno dolgočasi. Obstoječa pogodba z založbo Ninja Tune ga obvezuje z izdajo treh albumov in nastopanja po celem svetu. Njegova glasba je zaželjena tudi pri sestavljanju kompilacij. Na zadnjem studijskem albumu Days to Come niza ezoterične zbirke zvokov, ki poslušalce zapeljejo v večne sanje. Poslušalci oddaje Worldwide z BBC1 so isto zgoščenko izbrali za najboljši album lanskega leta, skladbo Ketto pa so oglaševalci zgrabili za razglašanje francoskega avtomobilskega velikana. Vse, kar Simon ni povedal z besedami, je nadgradil z izvrstnim setom v ljubljanskem klubu K4 in postregel s čistim užitkom na plesnem podu. V petkovem dialogu z navdušenimi obiskovalci je spretno vlival zmehčane, a zrele groove očarljivih ritmov.

Kaj je vaš največji navdih pri glasbi, ki jo ustvarjate?

Ustvarjalna moč pravzaprav prihaja od vsepovsod. Pomembno je samo to, da ne gre za neke posebne scene oziroma žanre. Mislim, da gre za zbirko vsega, kar mi je všeč od mojega petnajstega leta, nato pa so tu še najrazličnejši vplivi hip hop glasbe in nenazadnje jazza, tovrstno odkrivanje, ki se neprestano nadgrajuje. Naj izpostavim, da gre predvsem za različne vplive od vsepovsod.

Lahko razložite vaš odnos do glasbe, saj ste stalno obkroženi z njo in dejansko delate z zvoki. Ali iščete specifične zvoke ali se oblikujejo skozi sam proces? Imate kakšna vnaprej določena merila ali je veliko prepuščenega naključju?

Seveda, vselej gre za nekakšen evolucijski proces. Včasih imam že oblikovano osnovno idejo o tem, kar želim početi, vendar se na koncu vselej izkaže drugače, vedno gre za ... dejanski proces eksperimentiranja, tok, ki je najpomembnejši, saj gre za odkrivanje specifičnih dogajanj, ko vzameš en zvok in ga prilepiš z drugim in naslednjim, za katerega misliš, da bi se medsebojno lahko ujela. Gre za nizanje elementov enega ob drugega.

Vaš prvenec Animal Magic iz leta 2000 je predstavljal pravi preboj. Če se ozrete nazaj, kakšni so vaši spomini na to obdobje? Kako ste se počutili takrat? Očitno ste od tedaj zelo nadgradili svoj zvok.

Animal Magic je zame verjetno najpomembnejši album, saj je spremenil celotno moje početje. Ko je izšel, nisem bil prepričan, da ga bodo ljudje sploh poslušali. Mislil sem, da bodo le iz vljudnosti prisluhnili moji glasbi. To je zelo osebni album, narejen v času ... ta album sem ustvarjal terapevtsko in to sem počel v svojem prostem času, ko sem želel pobegniti od vsega, torej nekoliko eskapistično. Takrat res nisem gojil vnaprejšnjih pričakovanj in mnenj, tako da je bil album ob izidu sprejet kot tak, sedel sem in čakal, kaj bo iz tega nastalo. Tisto obdobje je bilo zame resnično zelo pomembno.

Nato sta sledila albuma One Offs ... Remixes and B-Sides in Dial M for Monkey. S slednjim ste podpisali pogodbo z založbo Ninja Tune. Ali ste opazili kakšne bistvene spremembe pri sodelovanju z Ninja Tune?

Ne, ni bilo posebnih sprememb. Še vedno sem nadaljeval svoje delo. Veste, naredil bi povsem enak album, če bi ostal pri založbi Tru Thoughts. Sodelovanje z Ninja Tune je seveda odlična stvar. Sem namreč velik oboževalec založbe.

Če analizirate svojo preteklo produkcijo, kako bi opisali glasbeni proces, v katerega ste trenutno vpeti kot producent, DJ in celo vodja skupine?

Mislim, da gre predvsem za spremembo metode dela. Naj poudarim, da sem vselej deloval bolj kot glasbenik in ne DJ. Imam glasbeno podlago, vendar nisem strokovnjak za elektronsko programiranje. Mislim, da je metoda dela drugačna, vključujem elemente, ki sem jih uporabljal na prvih dveh albumih, z nekakšno idejo uporabe semplanja glasbe, brskanja za sempli. Proces glasbene produkcije se je zame moral spremeniti, da bi ohranil živost in da bi bile stvari še vedno zanimive. To je bil razlog, da sem se na tretjem albumu odločil uporabiti instrumente kot odklon on semplanja. Način dela je povsem drugačen.

Slovite kot multiinstrumentalist. Zanima me vaša zavzetost nad uporabo različnih instrumentov, sitarja in rogov, ksilofona, mandoline. In vaš najljubši instrument je ... (vzklik) Oh, pravzaprav nimam najljubšega instrumenta. Mislim, da vse enako obožujem. Trenutno nadvse uživam s kontrabasom, ki ga igram v skupini. Ta mi je zelo blizu, zato ga imam nadvse rad.

Poleg nastopov v živo ste tudi priznani DJ. Kako se vaši albumi razlikujejo od didžejanja?

Moj način didžejanja izvira iz klubske perspektive, na dveh gramofonih ne poustvarjam skladb z albuma, bolj se nagibam k ... (se zamisli) vrtim mešanico vsega, tudi nekaj svojega materiala vkomponiram v celotno paleto. Vse izvira iz moje prve izkušnje s klubskim okoljem redno organiziranih večerov Tru Thoughts v Brightonu. Tam smo vrteli najrazličnejše melodije in se družili. Določen del materiala je mojega, pretežni del pa je le dobra zabava, saj razumete.

Torej uporabljate povsem drugačen pristop.

Mislim, da ja. V klubu veliko moje glasbe sploh ne pride v poštev, saj ni ustvarjena za tovrstni prostor.

Ali lahko poveste nekaj besed o projektu z Robom Luisom, Barakas?

Pravzaprav gre za zabavni projekt, ki ga že kar nekaj časa želim izpeljati. Mislim, da je stil Bonobo postal tako popolnoma instrumentalen po teksturi, da sem želel ustvariti glasbo, ki bo nekakšno odstopanje od utečenega. To je vse. Bistvo projekta Barakas je veliko zabave ob kreiranju dobre plesne glasbe.

Ali boste s projektom nadaljevali?

Seveda, prvi singel prihaja v kratkem. Na projektu bom gradil počasi, čez leto pa ustvaril album poleg ostalih stvari, tudi albuma Bonobo, seveda.

Ljudje vas pogosto imenujejo pionir downtempa s chill-out ritmično glasbo. Ali se sploh lahko poistovetite s to označbo?

Sploh ne, to je nekaj, kar mi ni bilo nikoli všeč; to komercialno označevanje, chill-out, glasba downtempo ... Nikoli se nisem počutil domačega v tej sceni. Zame chill-out še vedno predstavlja nekakšno »postplesno glasbo«, sceno z Ibize. Nikoli nisem bil na Ibizi in me tovrstna zabava sploh ne zanima. Mislim pa, da takšne reči vsakič poimenujejo drugače. Vselej pa gre za enak princip, pritegniti ljudi. Za mojo glasbo lahko rečem, da ohranja epsko dimenzijo.

Sedaj pa nekaj besed o vašem najnovejšem albumu: Days to Come je prejel nagrado občinstva Best album of the year 2006 v radijski oddaji Gillesa Petersona, Worldwide. Njegova oddaja je predvajana v 13 državah po svetu, lahko pa jo poslušamo tudi prek spleta. Kaj vam pomeni ta nagrada?

Zelo veliko, glede na to, da je bilo na seznamu toliko izvrstnih izvajalcev, kot so na primer DJ Shadow, Camille, Gotan Project, Lupe Fiasco, Koop, Nostalgia 77, Sergio Mendes, Zero 7 in mnogo drugih. Mislim, da priznanje Gillesovih poslušalcev odraža dejstvo, da se ljudje identificirajo z albumom. To mi resnično ogromno pomeni. Čutim ga kot nekakšno potrditev, nekaterim veliko pomeni, nekaterim malo manj.

Naj omenim tudi vaša sodelovanja z umetniki, ki vas navdihujejo. Na najnovejšem albumu gostite osupljiv vokal soul-jazz pevke Bajka in Finka, umetnika z založbe Ninja Tune. Kaj sledi v prihodnosti?

Pravzaprav še ne vem natančno. Videl bom, kaj se bo dogajalo, in pričel s snovanjem skladb za nov album. Še enkrat poudarjam, da se podajam v nekoliko drugačno smer, vse bo zvenelo bolj orkestralno. Nadaljeval bom torej s tem, kar počnem, seveda pa bi rad ponovil uspešno sodelovanje z Bajko in ostalimi vokalisti iz Manchestra.

Ali načrtujete turnejo s svojo skupino?

Ja, od izida albuma smo opravili dve turneji, sedaj pa bomo ponovno igrali skupaj čez poletje na različnih festivalih po svetu.

Mateja Rot