Etno Histria

Pristransko razmišljanje o nekem glasbenem srečanju

Ljudska glasba je čudna zvrst glasbe. Po eni strani pravijo, da je je vedno manj, po drugi pa je v raznovrstnih zvrstnih preoblekah popularna kot še nikoli poprej. Že najmanj od 19. stoletja naprej vedno koga skrbi, da ljudska pesem izumira, z njo pa tudi slovenski jezik in duh, in da ni daleč čas, ko tudi nas Slovencev ne bo več. Nič novega pod soncem. Predpostavka, da je mladi ne igrajo, ker je ne poznajo dovolj, zato jih je treba navdušiti zanjo, je bil eden izmed motivov za prvi mednarodni glasbeni tabor Etno Histria, ki je bil avgusta leta 2003 v Hrvatinih. Za njim so bili še trije in tudi letos se pripravlja. Po zgledu švedskega Ethna, ki poteka že od konca osemdesetih.

Politika »etno virusa«

V sedemdesetih letih so na Švedskem začeli s temeljitim »oživljanjem« ljudske glasbe, o kateri vedo mladi Švedi danes povedati, da je pred tem že skoraj popolnoma izumrla. Lotili so se tudi vzgoje in izobraževanja, institucionalizirali ljudsko glasbo, tako da se je je mogoče učiti na glasbenih šolah, od osnovne stopnje do univerzitetne izobrazbe. Dostopna je vsem. Ob razcvetu folk revitalističnih skupin se je našlo tržišče za folk festivale in ob velikem festivalu v Falunu so si ob koncu osemdesetih let izmislili tudi veliko glasbeno srečanje Ethno za mlade glasbenike, stare med 16 in 25 let. Na njem so za svoje revitalistične težnje pridobivali švedsko mladino, prav tako pa vabili mlade glasbenike iz drugih držav, predvsem s pomočjo obveščevalne mreže nacionalnih zvez Glasbenih mladin (na tak način smo zašli tja tudi Slovenci). Ni jih bilo malo, ki so po zgledu Ethna v svojih državah zastavili podobne glasbene tabore, ki so sicer po notranji organiziranosti, financiranju in vsebinskih smernicah zelo raznorodni, a se zavoljo izmenjave praktičnih izkušenj povezujejo v mrežo pod okriljem JMI − Mednarodne zveze Glasbene mladine. Tabori na Švedskem, v Belgiji, Estoniji, Veliki Britaniji, Sloveniji, Makedoniji, na Cipru in še kje si resda izmenjujejo udeležence in mentorje, a se v vseh pogledih med seboj precej razlikujejo. Na Švedskem so Ethno sprva organizirali folk revitalistični glasbeniki, ki so se ukvarjali z raziskovanjem na terenu, izvajanjem in poučevanjem. Po eni strani jim je šlo za to, da bi rehabilitirali švedsko ljudsko glasbo, po drugi pa, da bi pridobili nove učence. Ena od prednosti ali pasti institucionalizacije »etno« glasbe je, da znajo vsi iste viže, da jih igrajo na specifičen način in tehnično izpopolnjeno. Za tradicionalno velja tudi skladba, ki je bila napisana pred desetimi leti ali pa včeraj, ker sledi nekaterim zakonitostim, zaradi katerih se da vsako novo melodijo hitro priučiti in igrati v manjših ali večjih, utrjenih ali naključnih skupinah.

Slovenska izkušnja prirejanja glasbenih taborov za mlade je sledila flamski. Dolgoletni organizator in duša glasbenega tabora Flanders Ethno je bil Ivo Lemahieu, član (folk revitalistične) zasedbe Jan Smed. Njegov prijatelj Roman Ravnič, član bendov Trinajsto prase in Tolovaj Mataj, je v devetdesetih letih prek Glasbene mladine Slovenije pošiljal na Švedsko in v Belgijo mlade slovenske glasbenike in bil tudi eden od ustanoviteljev Kulturnega društva Folk Slovenija, društva za ljudsko glasbeno izročilo v slovenskem etničnem prostoru. Pod okriljem Folk Slovenije so bivši udeleženci Ethnov leta 2003 v Hrvatinih nad Koprom priredili prvo Etno Histrio. Tako Flanders Ethno kot Etno Histria želita v množici glasb utrditi tudi mesto flamske in slovenske ljudske glasbe v kontekstu evropske glasbene dediščine. Včasih se takšnim željam očita nesvetovljanskost ali zapetost, češ kakšno zvezo pa ima glasba z etnijo, igrajmo raje švedsko in irsko muziko, ki je dosti bolj zanimiva od teh naših večnih polk in valčkov (če že ne poznamo rašple, kosmatače, zibnšrita, štajeriša, mazurke, šotiša, mrzulina, drobljanca, drmača, šamarjanke in mafrine). Pri tem pa spregledamo dejstvo, da je večja atraktivnost nekaterih »drugih« godb v veliki meri rezultat izredne osebne angažiranosti ter trdega dela nekaterih karizmatičnih posameznikov. In hočeš nočeš se švedska mladina prek te glasbe in pogleda nazaj istoveti z »dušo svojih prednikov«, kadar igra glasbo s svojega konca, četudi gre za nove avtorske stvaritve, in pri tem so popolnoma samozadostni in samozadovoljni. Zakaj pri nas ni tako kot na Švedskem ... potiho nas vendarle grize, da morda nimamo dovolj atraktivne glasbe, ki bi jo z veseljem igrali na primer Švedi, brez občutka dolžnosti pa tudi Slovenci na Etno Histrii? Gotovo je pomembna ugotovitev, da je razvijanje te zvrsti folk glasbe od osemdesetih let naprej do danes pri nas (z redkimi izjemami številčnega obsega prstov na eni roki, ki le potrjujejo pravilo) ostajalo zgolj na ljubiteljski ravni, zaradi česar niso bili razen velike volje nekaterih zanesenih posameznikov izpolnjeni nobeni drugi pogoji za kontinuirano poučevanje in predajanje znanja naprej. Drugič, recepcijo ljudske glasbe je pri nas v veliki meri definirala množična produkcija narodno-zabavne glasbe. Tretjič, ljudske viže je mladina resneje preigravala predvsem v folklornih skupinah, kjer so te pridobile pridih »muzejskosti«, ki se je zlepa ne znebijo. Prav zato, da bi dali veljavo estonski glasbi, povečali vedenje o njej in jo popularizirali, so Estonci v zadnjih desetih letih razvili svojo verzijo etno taborov. Ti so namenjeni samo estonski glasbi, estonskim običajem in plesom. In kako so se kadrovsko lotili tega podviga? Iz Švedske so enostavno povabili nekaj učiteljev, ki so na folk akademiji v Tartuju Estonce učili violino in petje, ponosno pripoveduje petindvajsetletni Tarmo Noormaa iz Centra za estonsko ljudsko glasbo, harmonikar in selektor festivala ljudske glasbe v mestu Viljandi, nato pa so nadaljevali sami. Poleg tekmovanj iz estonske ljudske glasbe in glasbenih festivalov je najznamenitejši in največji dogodek množični pevski festival, ki poteka vsaki dve leti – veliki koncert z 20.000 sodelujočimi pevci, ki bodo vsi hkrati zapeli, bo letos 1. julija v Tallinu. Nekateri glasbeniki dandanes solidno živijo od igranja in poučevanja estonske folk glasbe. Estonskega Ethna se je prvo leto udeležilo 15 ljudi, zdaj pa so bili prisiljeni omejiti vpis na 150 udeležencev. Precej drugačen motiv za glasbeno druženje se ponuja na Cipru, kjer je Glasbena mladina Cipra lani izpeljala prvi Ethno Cyprus s podporo programa Evropske komisije Mladina v okviru trenutno zelo spodbujenega povezovanja med državami EU in mediteranskimi državami. Tu je glasbena izmenjava v izhodišču služila kot medij za strpnost in olajševalec komunikacije med različnimi skupinami. Sodelovale so skupine iz Portugalske, Belgije, Slovenije, Irske, s Cipra, iz Libanona, Jordanije in Izraela. Kot je organizator, predsednik Glasbene mladine Ciper, Nenad Bogdanović, zapisal v svoji utemeljitvi projekta, je osrednji namen Ethna Cyprus »razvijanje nove mediteranske etno glasbene identitete s primerjanjem različnih glasbenih tradicij. V sproščenem vzdušju bodo umetniški voditelji pripravili vrsto sodobnih, ustvarjalnih in interaktivnih delavnic, da bi gradili kvaliteten dialog med mladimi glasbeniki in razbijali stereotipe o »naši« in »njihovi« glasbi«. Pred kratkim je Glasbena mladina Cipra postala tudi članica fundacije Anna Lindh, ki spodbuja in podpira dialog med kulturami. S tem pa se Ethno Cyprus s svojo dejavnostjo umešča v nek širši kontekst, ki druženju ob skupinskem muziciranju nalaga še poslanstvo razreševanja konfliktov in vzgoje mladine k miru in strpnosti. Velike besede. Še posebej, če se ravno v času glasbenega srečanja razplamti vojna med Izraelom in Libanonom in nekateri udeleženci ne vedo, kaj se dogaja z njihovimi sorodniki, njihovi rojaki pa v iskanju zatočišča množično bežijo na Ciper. Kako učinkovita so prizadevanja za komuniciranje med kulturami in razumevanje drug drugega, izmerimo s socialno senzibilnostjo naših mladih Evropejcev. Flamska udeleženka iz Belgije, prisotna tako na Cipru kakor tudi več let zapored na Histrii, je opisala bivanje na Cipru kot dolgočasno izkušnjo, češ da ni bilo dovolj dobro poskrbljeno za skupno druženje in več skupinskega igranja, poleg tega so imeli le en koncert, v primerjavi z Etno Histrio, kjer da je res veselo.Vojnih razmer ni omenila niti z besedico. Zamejski Slovenec (verjetno ne nepomemben podatek) Erik je, nasprotno, taisto ciprsko srečanje začel opisovati z drugega konca, češ da mnogih načrtovanih stvari ni bilo mogoče izpeljati zaradi razmer, ki so libanonske udeležence glasbene izmenjave pritirale v hude skrbi za svoje bližnje in v negotovost, kdaj se bodo lahko vrnili domov, izraelske pa v hudo neprijeten položaj, zato so tudi zaključni koncert izpeljali z minimalno publiciteto in skoraj na skrivaj. Vzlic vsega tega dogajanja pa je bilo bojda srečanje zelo dobro izpeljano. Je tukaj glasba kaj pomagala?

Druženje (Music brings together)

Etno Histria, glasbeno srečanje v Istri, je prvič potekalo avgusta 2003 v Hrvatinih, vsakega avgusta v naslednjih treh letih pa v Škofijah. Do sedaj se je je udeležila pisana druščina glasbenikov, starih od 15 do 25 let, z različnimi stopnjami glasbenih veščin in poznavanja ljudske glasbe, iz Avstrije, Belgije, Bolgarije, Cipra, Češke, Danske, Estonije, Italije, Srbije, Švedske, Makedonije, Ugande, Velike Britanije ter posamezniki iz Brazilije, Čila in Indije. Število udeležencev je v letih zrastlo s štirideset na petinšestdeset. Raznolikost in množičnost skupin udeležencev so v veliki meri omogočila evropska sredstva iz programa mladinskih izmenjav Mladina. Tabor traja osem intenzivnih dni igranja in poslušanja. Osnovna gradbena celica Etno Histrie so delavnice, na katerih udeleženci drug drugega učijo ljudskih pesmi in skladb svojih dežel, predstavijo posebnosti v njihovem izvajanju in jih umestijo v nacionalni in zgodovinski kontekst. Dejavnosti vodi in usmerja skupina izkušenih mentorjev-glasbenikov iz Slovenije in tujine. Ti skrbijo za motivacijo, za nove izzive, skupinsko igranje, premišljeno in pravično odmerjajo čas delavnicam in drugim aktivnostim, pripravijo predavanja in bdijo nad udeleženci. Namen tabora je raziskovati, na kakšen način in v kakšnih oblikah lahko ljudska glasba živi v današnjem svetu in kako jo dojemajo in interpretirajo mladi. Presoja, kaj izbrati in kako izbrano predstaviti, je prepuščena glasbenikom. Pri tem se razkrijejo mnoge ravni ljudske glasbe, ki se raztezajo od poustvarjanja pesmi z arhivskih posnetkov do avtorskih skladb udeležencev. Prav tako se razkrije odnos mladine do te zvrsti glasbe – nekateri so se je naučili v šoli, drugi od staršev, tretji jo sami raziskujejo, četrti pa izhajajo iz drugih zvrsti glasbe in bi se radi naučili nekaj novega. Upoštevajoč, da je ljudska glasba služila predvsem komunikaciji med ljudmi in kot glasba za ples, jo glasbeniki orkestra Etno hist(e)rija igrajo na ulicah in trgih obalnih mest, na vaški šagri v vasici nad Koprom, pred šolo v kraju, kjer bivajo. Pa še ponoči po vseh kotičkih in učilnicah in podnevi v prostem času. Predavanje o istrski raznoliki glasbeni dediščini in migracijah ter prepletanju kultur, jezikov in usod, ki ga pripravi Dario Marušič, istrski raziskovalec ljudske glasbe in glasbenik, osvetli mnoge vidike malih nacionalizmov in diktature neznatnih razlik. Morda sta se ob tem zamislila Makedonec in Srbkinja, ki sta se še isto dopolne prepirala, čigava je pesem o sokolu oziroma kdo jo je komu ukradel, Makedonci Srbom ali Srbi Makedoncem.

Etno Histria odpira vprašanja, ali je naše dojemanje (ljudske) glasbe edino merodajno, ali se nismo morda oddaljili od njene živosti, tistega neulovljivega, kar ljudsko glasbo domnevno naredi za presežek od drugih glasb in ali Ugandci, Bolgari, Ciprčani, Švedi imajo tisto »nekaj«, kar se nam samim izmika? Dvaindvajsetletni Ugandec Kinobe je ob pesmi Bamunanika tulidayo, ki jo je naučil igrati in peti vse udeležence srečanja, vsakič z istim žarom in nadvse slikovito povedal še štorijo o kralju, ki se je napil bananovega žganja in postal tako neizmerno dobre volje, da si je zapel pesmico. Ostali smo vsakič znova ugibali, ali se je dejansko obstoječi plemenski kralj resnično napil bananovega žganja in v posebnem srečnem stanju spesnil pesem, ki je prešla v ustno izročilo, ali je morda resnični dogodek upesnil navdihnjeni očividec, ki je bil kralju naklonjen, nemara pa si je Kinobe vse skupaj kratkomalo izmislil. Lebdeli smo v tej očarljivi negotovosti, medtem ko se je Kinobe sončil v občudovanju večine deklet. Ker se Bolgari držijo bolj zase, pokimajo, kadar mislijo »ne«, in odkimajo, kadar nečemu pritrjujejo, za nastop iz kovčkov privlečejo na dan platnene obleke z vezeninami in kot sveži diplomanti šole za ljudsko dediščino v Plovdivu mojstrsko obvladajo igranje na gadulko, kaval, tamburo ali harmoniko, se v zavest podmladka hipijevske generacije – tako imenujem mnoge Skandinavke, Angležinje in Flamke, ki so praviloma vegetarijanke, vedno bose, ki spijo pod milim nebom na šolskem dvorišču in med čakanjem na pričetek koncerta ležijo vznak na toplih kamnitih blokih Titovega trga, opazujoč oblake - zaseje romantična predstava, da v Bolgariji hodijo naokoli v narodnih nošah in prepevajo ob ličkanju koruze. Naka, kolega Dimitar nazorno opiše, kako podeželje propada in ljudje derejo v mesta, ter da se z glasbo ne more preživljati, zato programira. Želi si malo boljše življenje in prostodušno pove, da bo emigriral v Veliko Britanijo. Naslednje leto se je prijavil na Ethno England, v tednu dni na svojo gadulko mojstrsko odigral svojo dolžnost – in ostal v Angliji, bog mu daj zdravja, upam, da živi človeka dostojno življenje. Fascinantno je, da se udeleženci v tednu dni naučijo pesmi v vseh jezikih. Prepevanje je ena najbolj atraktivnih stvari, kljub temu da je tudi najtežja. Najbolj zažigajo makedonske in bolgarske pesmi, pa tudi slovenske večglasne so zelo priljubljene. Ko se je tabora udeležila skupina iz Neaplja, se je pelo kot še nikoli. Kjer koli je bila priložnost, so stopili v krog, se objeli čez ramena in peli, pridružil pa se jim je lahko vsakdo, ki si je to želel. Makedonski kolega Miki se jezi, češ da se ob množičnem petju njegov glas izgubi. A se mora sprijazniti z nekoliko hipijevsko filozofijo Ethna, ki pravi, da ni toliko pomembna popolnost izvedbe kakor sodelovanje, druženje in zabavanje. A prav tu nam lahko zdrsne na bananinem olupku: če (ljudsko) glasbo in način njenega izvajanja osiromašiš za »podrobnosti«, včasih ne ostane kaj dosti od nje. V kolikšni meri gre torej za poslušanje drugega in učenje nečesa novega, za poglabljanje v glasbo? V resnici je prav pomanjkanje poslušanja tisto, kar generira vedno nove uspešne ali neuspešne interpretacije. Švedu ali Estoncu je težko razložiti, na kakšen način igrati rezijansko muziko, ki sicer nima zapletenih melodij, ima pa zelo poseben način poudarjanja in lokovanja, ki je njuni estetiki precej tuj. Pri orkestru dvajsetih violin z vseh vetrov iz Ta ukawe nastane nekakšen glasbeni hibrid, ki ga poimenujemo Violence on Rezija in zraven veselo vriskamo. Če publika na ljubljanskem Trnfestu ploska in vriska nazaj, glasbeniki na odru pa se počutijo kot del velikega glasbenega telesa, ki za trenutek enotno zadiha, se je druženje verjetno splačalo. Glej rubriko Novice.

Katarina Šetinc