Zgodovina

Nastanek glasbenega tiska

Začetek modernega glasbenega tiska v 16. stoletju se po svojem učinku na razvoj in recepcijo glasbe lahko primerja z izumom sredstev za tehnično reprodukcijo glasbe v 20. stoletju. Povzročil je široko dostopnost glasbenih del in njihovo hitro širjenje. Nadzor nad razmnoževanjem glasbe, ki je bil do tedaj v rokah Cerkve, je z njim prešel v roke podjetnikov. Del glasbe se je tako sekulariziral in postal javno dostopen, na njen razvoj pa je začel vplivati tudi potrošnik.

Tisk je temeljito spremenil način izvedbe glasbe in njeno komponiranje. Dostopnost identičnih kopij posameznih skladb je povzročila standardizacijo, s tem pa tudi premik od svobodne interpretacije glasbenih del k natančnemu reproduciranju zapisane glasbe. Pred iznajdbo in uveljavitvijo glasbenega tiska se je glasba zapisovala in razširjala v rokopisih ali se ohranjala kot oralna tradicija med duhovniki in laičnimi glasbeniki. Medtem ko so se dela s področja leposlovja, zgodovine, filozofije in znanosti ter šolski abecedniki v drugem delu 15. in v 16. stoletju že izdajali v tiskani obliki[1], se je glasba še vedno prepisovala ročno. Različen pristop k zapisovanju besed in not je posledica raznih socialnih, ekonomskih in tehnoloških dejavnikov, ki so zavirali uveljavitev tiskane glasbe: razširjenosti glasbene pismenosti, številčnosti glasbene publike in velikosti glasbenega trga, nadzora, ki so ga nad tiskanjem imele državne institucije in Cerkev, ter težavnosti natančnega odtiskovanja kovinskih znakov modalne ali menzuralne notacije v notno črtovje. Glasbeni tisk s premičnimi kovinskimi znaki[2] se je tako pojavil celih 20 let za prvimi tiskanimi besedili. Vmesno obdobje, ko se je glasba počasi prilagajala tiskani strani, je prineslo različne tehnične rešitve. Že leta 1457 je v Mainzu izšla zbirka psalmov, pri kateri so se tiskarji težavi tiskanja not izognili tako, da so strani, namenjene glasbi, pustili prazne. Note so na prazne strani kasneje ročno vnašali poklicni pisarji. Vmesna tehnika se je pri tiskanju liturgičnih del uporabljala še v 16. stoletju, saj raba sakralne glasbe v zahodni Cerkvi tedaj še ni bila poenotena in je bilo za tiskarja smiselno, da je vnašanje glasbe prepustil uporabnikom v posameznih škofijah in samostanih. Osnovni tehnični problemi, ki so omogočali tiskanje glasbe z izključno tipografskimi sredstvi, so bili rešeni v 70. letih 15. stoletja. Najlepši dokaz za to je t. i. Rimski gradual(Slika 1) iz Konstance v južni Nemčiji z notnim črtovjem, notami, tekstom ter rdečimi inicialkami, ki jih je risar dodal ročno. Podoba strani je zgovorna – natisnil jih je racionalni tiskarski »um«, ki je že razmišljal v tipografskih okvirih: razmerja med velikostjo not, sedmimi vrstami notnega črtovja in »težo« besedila so dobro umerjena in usklajena v celoto. Iz istega obdobja kot Rimski gradual je tudi izjemno lepo izdelana mašna knjiga, ki jo je leta 1476 natisnil Ulrich Han. Sam je trdil, da je prvi, ki je natisnil glasbo »ne s peresom temveč z novo metodo, izvirno in premišljeno načrtovano in odtisnjeno v Rimu, skupaj z glasbo, kot to ni uspelo še nikomur« (Krummel in Sadie, 1990: 5).

Različni viri navajajo, da je bilo v obdobju pred letom 1500 v različnih evropskih mestih natisnjenih okoli 270 liturgičnih del, ki so vsebovala glasbo za potrebe cerkvenih obredov. Tisk se je v 2. polovici 15. stoletja razvijal v obdobju intenzivnih socialnih vrenj, povezanih z rastjo trgovskih mest po Evropi, utrjevanjem novega srednjega sloja prebivalstva in postopno sekularizacijo s Cerkvijo zaznamovane družbe. Kot piše Russell Sanjek, se je s tiskom nadzor nad proizvajanjem identičnih kopij besedil in glasbe »prenesel iz rok Cerkve v roke podjetnikov. Literatura je postajala posvetna in se približala potrebam bralcev, glasbena kultura pa vse bolj laična, saj je na mesto Cerkve kot njenega nosilca stopil potrošnik« (Sanjek, 1988: 296). V novi trgovski ekonomiji je odvisnost od fevdalnih razmerij postopoma zamenjala relativna demokratičnost trga. Srednjeveška mesta so kot stičišča trgovskih poti in središča trgovine postala tudi primerno okolje za sobivanje različnih kultur in razvoj umetnosti.

Benetke – središče glasbenega tiska

Poleg Pariza (ter deloma Antwerpna in Basla) je bila središče tiska v 16. stoletju Beneška republika. Razmere za razvoj te podjetniške dejavnosti so bile tedaj posebej ugodne, saj šlo za čas miru (posebej med leti 1540 in 1570), stabilnega vladanja in ekonomskega blagostanja. Občutek varnosti in bogastvo sta Benečanom omogočila, da so svojo pozornost usmerili tudi na zunanje lepote življenja. Kot samooklicani »novi Rimljani« so uživali v ceremonialnemu izgledu in bohotenju umetnosti, kar se je izražalo v gradnji novih javnih poslopij in velikodušni podpori, ki jo je kulturnemu življenju namenjal plemiški stan. Tako so se množili novi arhitekturni projekti, naročila slik in kipov, cvetela pa sta tudi glasba in literatura. Pot k izjemnemu polstoletnemu razvoju trga tiskane glasbe je utrl[3] Ottaviano Petrucci, ki je leta 1501 izdal slovito Harmonice Musices Odhecaton A, prvo zbirko tiskane polifonične glasbe. Čeprav ga imenujejo tudi »Gutenberg glasbenega tiska«, Petrucci ni uvedel novih tiskarskih tehnik. Kot že mnogo tiskarjev v 15. stoletju je tudi sam uporabljal tehniko večkratnega tiskanja različnih grafičnih elementov glasbene pisave[4]. Postopek je bil zelo zahteven in zamuden, saj je moral tiskar zaporedne plasti notne predloge na papir (v tistem času največji materialni strošek vsake knjige!) odtisniti z največjo natančnostjo. Če ne v tehniki, pa je Petrucci uvedel standarde tiskarske umetnosti v oblikovanju in urejanju glasbe. Šele z njim je tudi glasba postala posebno in prepoznano področje tiskanja, izdajanja in trženja. V izboru glasbe, ki jo je tiskal, je sledil glavnim mednarodnim modnim repertoarjem tistega časa in se odločal npr. za italijanske šansone, značilne za poznorenesančni okus ali frottole (tj. priredbe posvetne ljudske poezije). Trudil se je, da bi sestavil preprost in dostopen repertoar pesmi, ki je bil blizu kupcem – meščanom, amaterjem ali profesionalnim glasbenikom, ki so glasbo kupovali za izvajanje. Njim je prilagodil format izdaj in namesto tradicionalnih cerkvenih zborovskih knjig glasbo tiskal v manjšem in bolj praktičnem formatu ter partituro ločil po posameznih izvajalskih partih. Tako je postala pomembna »praktična« glasba kot uporabna izvajalska umetnost ter kot socialna dejavnost, namenjena druženju in zabavi ljudi. Namesto posvečenega sholastičnega glasbenega znanja, ki ga je zahtevala Cerkev, je v ospredje prišla potreba po praktičnem glasbenem znanju, ki mu je služila tudi vrsta poljudnih del in priročnikov o glasbi[5]. Kot iznajdljiv poslovnež Petrucci ni zanemaril institucionalnega občinstva za sakralno glasbo: še naprej je tiskal mednarodni repertoar maš in motetov ter si prizadeval zaslužiti na dobro vzpostavljenem in stabilnem trgu. Pomembno je, da ga je pri tem vodil bolj utalitarni cilj (tj. zaslužek) kot pa višje duhovno stremljenje.

Petruccijevo podjetje je tako raslo, njegove izdaje so doživljale ponatise, knjige pa je prodajal tudi severno od Alp. S tem se je odprla nova razsežnost tiskane glasbe: identične kopije del, ki so prej obstajala le v nekaj redkih rokopisnih izvodih, so bile zdaj široko dostopne. Glasba se je tako lahko širila tudi drugod po Evropi, kasneje pa še na druge kontinente.

Pravo konkurenco je Petrucci dobil šele s prihodom istrskega rezbarja AndreeAnticav Italijo. Ta je svojo prvo zbirko frottol Canzoni nove[6] je izdal leta 1510 v Rimu in s tem se je začel boj za prevlado na majhnem, počasi razvijajočem se in negotovem trgu. Tri leta kasneje je Antico okrepil svojo pozicijo, ko je pridobil 10-letne pravice papeža Lea X. za tiskanje glasbe v Vatikanu. Privilegij mu je omogočil tiskanje prestižne izdaje, 162 strani velikega formata Liber quindecim missarum electarum (Slika 2), po kateri so se še dolga leta zgledovali mnogi tiskarji glasbe. Antico je pri tiskanju uporabljal kombinacijo črk in lesoreza, tehniko, ki se je (kot smo videli) v 15. stoletju že dobro uveljavila[7]. Kot Petrucci se je tudi Antico namesto uvajanju inovacij bolj posvetil izpopolnjevanju obstoječih tiskarskih tehnik, čeprav je bil prvi, ki mu je v lesorezu uspelo natisniti dela, v celoti posvečena le notnemu gradivu.

Tiskanje not z enojnim odtisom

V 30. letih 16. stoletja je prišlo v tehniki tiskanja glasbe do naslednjega velikega premika, ko so tiskarji začeli prehajati od večkratnega tiska k le enojnemu odtisu. Zdaj je bilo notno črtovje, ključe, note, notne oznake in besedilo mogoče odtisniti naenkrat, kar je močno skrajšalo čas nastanka notnih izdaj. Do iznajdbe, ki je pomenila revolucijo v ekonomiji trženja glasbenega tiska, je prišlo v Londonu, kjer tradicije tiskanja in izdajanja not prej sploh niso poznali. Dosežek je uspel odvetniku in tiskarju Johnu Ratsellu, ki je že v 20. letih z enojnim odtisom natisnil dve preprosti pesmi, ki sta zaradi svoje nepomembnosti prikrili težo tehnične inovacije. Bistveno uspešnejši tiskar prvih desetletij 16. stoletja, ki je uporabljal tehniko enojnega odtisa, je bil pariški tiskar Pierre Attaignant,sicer tudi prvi, ki je v Franciji tiskal glasbo v menzuralni notaciji. Tudi on se je s svojo dejavnostjo prilagajal trgu: s serijo zbirk posvetnih šansonov modnih sodobnih skladateljev je meril na amaterske ljubitelje glasbe, hkrati pa je veliko pozornosti posvetil kvalitetnim izdajam maš in motetov velikega formata, ki so jih kupovale cerkvene institucije. Pri uspešnosti so mu posebej pomagale kraljeve pravice za izdajanje not, ki jih je posedoval 20 let, vse do sredine 16. stoletja. Deloval je v okolju, ki je bilo bistveno bolj centralizirano kot tisto, v katerem sta ustvarjala Petrucci in Antico[8], zato je lahko sam (brez omembe vrednih tekmecev) dosegel bistveno širše občinstvo, ki je segalo daleč v tujino.

Attaignantovo metodo enojnega odtisa so kmalu začeli posnemati tudi drugi tiskarji, saj je imela bistveno ekonomsko prednost. Glasbeni tisk je postal hitrejši ter s tem cenejši, primerljiv s standardnimi deli literature tistega časa in dostopen tudi srednjim slojem prebivalstva[9]. Med vodilnimi so bili zopet beneški tiskarji, na čelu z Girolamom Scottom in Antoniom Gardanom, ki sta v obdobju med 1536 in 1572 izdala vsak po 400 notnih publikacij z obširnim repertoarjem: od maš, motetov, madrigalov, šansonov in instrumentalne glasbe vodilnih skladateljev tistega časa.

Gardano in Scotto

Antonio Gardano je beneške pravice za tiskanje glasbe pridobil leta 1538 in kmalu za tem izdal zbirko Motetti del Frutto, domnevno prvo delo v Benetkah, ki je bilo natisnjeno z enojnih odtisom. V naslednjih letih je z manjšimi premori uspel natisniti po 15 izdaj na leto, v nakladah po približno 500 izvodov. Med njimi je bila najpomembnejša izdaja Archadeltovih Primo libro de madrigali[10] (Slika 3), ki je bila do sredine 17. stoletja ponatisnjena kar 45-krat in sodi med najpopularnejša dela tistega časa. (Fenlon, 1995: 69). Gardanov edini konkurent na italijanskem trgu je bil Girolamo Scotto,član družine, ki je imela pomembno vlogo v italijanski tiskarski obrti že od 80. let 15. stoletja in je bila lastnica trgovin v številnih italijanskih mestih. Poleg tiskanja liturgičnih del, klasikov in filozofskih razprav je Scotto v 33 letih, ko je bil na čelu svojega podjetja, natisnil tudi približno ducat notnih izdaj na leto (kar je ogromna številka, če jo primerjamo z eno do dvema izdajama, ki so ju na leto natisnili prejšnji tiskarji). Dandanes je obveljalo prepričanje, da konkurenca med obema najpomembnejšima beneškima tiskarjema ni bila tako neizprosna, kot se je domnevalo nekoč, drži pa, da sta imela skupaj kar 30 let monopol nad tiskanjem glasbe v Italiji. Z veliko večjo količino novih notnih izdaj in povečanim zanimanjem, ki so se mu pridružili amaterski ljubitelji glasbe[11], se je začela spreminjati tudi vloga skladateljev. Prej so bile izdaje, ki bi bile v celoti posvečene enemu skladatelju, zelo redke in je bilo avtorstvo glasbe za uspeh pri prodaji dokaj nepomembno. Sčasoma pa so tiskarji z imeni, kot so bila Jacques Archadelt ali Philippe Verdelot, začeli privabljati kupce glasbe. Skladatelje so izpostavljali kot »blagovne znamke« in jim namenjali celotne izdaje, njihova imena ter podobe pa objavljali na naslovnicah[12]. Hkrati s pomembnostjo skladateljev se je uveljavila tudi vloga glasbenih urednikov, saj je bilo zdaj za kupce pomembno, da je bila notna izdaja, ki so jo želeli, točna in popolna[13].

V kratkem obdobju do druge polovice 16. stoletja sta tehnična usposobljenost in podjetniška spretnost Gardana, Scotta in drugih tiskarjev temeljito preoblikovali glasbeno življenje v Italiji in drugod v Evropi. Kot je v zgodnjem 17. stoletju modro pripomnil Francis Bacon, da je tiskana knjiga spremenila »izgled in red celotnega sveta«, tako bi lahko dodali, da so pionirji glasbenega tiska spremenili tudi njegov zven.

Peter Kus

Viri:

- Bernstein, A. Jane (2001), Print Culture and Music in Sixteenth-Century Italy, New York: Oxfor University Press.

- Fenlon, Ian (1995), Music, Print and Culture in Early Sixteenth-Century Italy, London: The British Library.

- King, A. Hyatt(1964), Four Hundred Years of Music Printing, London: The British Library.

- Krummel, D.W. in Sadie, Stanley (1990), Music Printing and Publishing, New York, London: W.W. Norton and Company.

- Sanjek, Russell (1988), American popular Music and It Business: The First four Hundred Years, Vol. 2., New York: Oxford University Press.

Opombe:

1 Za utemeljitelja evropskega tiska velja Johannes Gutenberg, ki je sredi 15. stoletja začel pri odtiskovanju uporabljati leseno stiskalnico s ploščo in stikalnim vijakom ter izpopolnil ulivanje črk.

2 Prehodno obdobje k tiskanju glasbe s premičnimi znaki je bilo obdobje tiska z lesenih plošč oz. lesorezov. Ta tradicija je bila v Evropi v 15. stoletju trdno vzpostavljena in se je še dolgo uporabljala za dekoracijo knjig z bogatimi inicialkami ter za robove besedil, ki so vsebovali različne podobe. Lesorezi so se po pravilu uporabljali za tiskanje različnih slik in diagramov v teoretičnih delih, tehnika pa je bila primerna tudi za tiskanje glasbe. Uporabljali so jo predvsem tam, kjer tiskarski glasbeni znaki niso bili na voljo ali je primanjkovalo znanja o rokovanju z njimi. Za tiskarja je bilo tedaj lažje, da je na pomoč poklical rezbarja.

3 Benetke so najpomembnejši center tiskanja postale že v 80. letih 15. stoletja in postale tudi glavni center industrije: v mestu je takrat delovalo 150 tiskarn, ki so do leta 1500 natisnile že 2 milijona kopij knig (Evropa ima tedaj 55–60 milijonov prebivalcev, od katerih je večina nepismenih) (Fenlon, 1995: 15).

4 Pri trikratnem tiskanju je tiskar najprej natisnil notno črtovje, nato besedilo in nazadnje še note. Petrucci je 3-kratno tiskanje kasneje zmanjšal na 2-kratno, kar je skrajšalo čas tiskanja in zmanjšalo možnost napak.

5 Npr. Castiglionejev Il cortegiano, delo, namenjeno prikazu sodobnega italijanskega dvornega življenja, v katerem so poudarjene praktične glasbene veščine: dvorjani bi morali znati brati glasbo na pogled, hkrati pa obvladati improvizirano deklamatorsko petje ob preprosti instrumentalni spremljavi (Fenlon, 1995: 73).

6 Celoten naslov je Canzoni nove con alcune scelte de varii libri di canto.

7 Sam je ob izdaji Libera kljub temu trdil, da je prvi, ki je note izrezoval v les.

8 Celo papeški državi ni uspelo tako nadzorovati glasbenega trga kot francoskemu dvoru.

9 Notna zbirka s štirimi parti je sredi 16. stoletja stala približno 1 liro. Šolski učitelj je v tistem času zaslužil med 50 in 100 dukati na leto, vladni uradnik pa 88 dukatov (1 dukat je bil vreden 6 lir).

10 Jacques Archadelt, nizozemski skladatelj (1500–1568). Celotni naslov dela je Il primo libro di madrigali … a quattro voci con nuova gionta ultimamente impressi (Benetke, 1538).

11 Med drugim so v 40. letih 16. stoletja v Italiji začele nastajati številne akademije, v katerih so se zbirali izobraženi meščani, da bi uživali ob skupnem muziciranju.

12 Pogosto ob pridevnikih, kot so divino ali famosissimo!

13 Tako so jo pogosto opisali kot corretti novamente.