Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Igor Cvetko

Ljudska harmonika

En godec namesto treh

Glasbilo, ki je v ljudski instrumentalni glasbi na Slovenskem pred poldrugim stoletjem naredilo največjo revolucijo, je zagotovo harmonika. Pred zmagovitim prihodom tega glasbila je naše domače (ljudsko) godčevstvo potrebovalo vsaj tri godce. Tistega, ki je igral vižo, torej glavno melodijo (največkrat na violino ali klarinet), drugega, ki je tega spremljal (za bolj melodično spremljavo sta godcu lahko služila kar ista instrumenta ali pa trobenta, za bolj ritmično pa je lahko eden od godcev tolkel npr. tudi po opreklju) in tretjega, ki je poskrbel za bas. Brez tega muzike ni bilo.

Kdor koli je torej hotel doma ljudem postreči s »pravo« glasbo, celo zaplesati nanjo ali se ob njej pošteno poveseliti, je moral v goste povabiti vsaj tri ljudi, godčevski trio, da so mu zaigrali »v živo«. Drugače (pred iznajdbo gramofona, plošč in radia) instrumentalne muzike brez godcev pač ni bilo. Potem pa je sredi 19. stoletja udarilo kot strela z jasnega: harmonika. Bila je glasnejša od starega godčevskega ansambla treh godcev (slišalo se jo je boljše in dlje), kar sama je nudila vse, kar je poprej »krasilo« godčevski trio (lahko je hkrati igrala vižo, spremljavo in bas), v goste pa je bilo »po novem« potrebno povabiti le enega godca namesto treh, kar je bilo med drugim tudi ceneje in bolj praktično. In godec, ki je vlekel harmoniko, je imel poleg vsega še prosta usta. Lahko je tudi zapel ob spremljavi svojega instrumenta, se celo sprehodil med ljudmi in tako zabaval svoje občinstvo. Ohceti in veselice si brez godca-zabavnjaka ni bilo več mogoče zamišljati pa tudi koledniki, pevci, so za novo leto ali pusta hodili naokrog največkrat v spremstvu harmonike. Harmonika je v nekaj desetletjih zavladala ljudski glasbeni sceni. Prevzela je vodilno vlogo, najprej kot solistični instrument, začeli pa so jo vključevati tudi v druge glasbene sestave. Razvoj ljudske instrumentalne glasbe je naprej stekel svojo pot. Po eni strani so ljudski godci (brez ali s harmoniko) še vedno igrali predvsem za ples, godec-zabavnjak s harmoniko (sam ali ob spremljavi še kakšnega instrumenta) pa je s svojo muziko lahko poskrbel za dobro razpoloženje tudi po vsebinski plati. In kako se je rodila harmonika, glasbilo, ki je spremenilo večstoletno podobo našega ljudskega instrumentalnega izročila? Če bi hoteli slediti rojstvu harmonike, bi nas pot popeljala na daljno Kitajsko. Pred približno 5000 leti, v času legendarnega Rumenega cesarja Huang Tija, je eden od dvornih učenjakov, Ling Lun, dobil naročilo, naj naredi instrument, ki bi se po zvoku čim bolj približal petju ptiča feniksa. Ling je odšel za nekaj mesecev visoko v kitajske gore in se vrnil domov z glasbilom, sestavljenim iz snopa bambusnih cevčic. V vsako od cevčic je bil vstavljen droben nihajoči jeziček, ki se je zatresel, ko si pihnil vanjo. Glasbilu je dal ime cheng. Cheng se je v Evropi prvič pojavil sicer šele pred dobrimi 300 leti, vendar vse do leta 1821 ni pritegnil pretirane pozornosti. Takrat sta (neodvisno drug od drugega) na Dunaju in v Berlinu dva izdelovalca glasbil Haeckel in Buschmann prišla na idejo, da bi bilo lahko glasbilo z vrsto nihajočih jezičkov uporabno ne le kot uglaševalka, ampak tudi zvočno zanimivo. Rodila se je ideja o praorglicah, praustni harmoniki. Christian Friedrich Buschmann (1775−1832) si je leta 1821 najprej napravil prototip takega glasbila, v katerega je bilo sprva potrebno še pihati, ga poimenoval Aura in kmalu zatem nadgradil. Dodal mu je meh in »tipkovnico« z gumbi. S to svojo ročno Aeolino, kot ji je rekel, se je odpravil celo na predstavitveno turnejo po Evropi. Morda je prav Buschmanna na Dunaju videl in poslušal Cyrillus Demian, tudi sam izdelovalec glasbil in izumitelj. Kakor koli že, preprost, toda zvočno zanimiv instrument ga je očaral. V svoji delavnici ga je potem izpopolnil, mu dodal gumbe za akordsko spremljavo in leta 1829 svoj Accordion prijavil dunajskemu patentnemu uradu. Rodila se je harmonika. Na vsak njen gumb je bilo mogoče zaigrati dva različna tona ali akorda: ko si meh raztegnil, tone in akorde ene vrste, ko si ga stisnil, druge. Danes taki vrsti harmonike rečemo diatonična harmonika. Bila je idealno glasbilo za spremljavo in vse njene kasnejše izboljšave so tekle predvsem v smeri boljše in lažje melodične in basovske izvedbe. Iznajdba harmonike je v nekaj desetletjih, ki so ji sledili, povzročila po svetu pravo glasbeno vročico. Nemški, italijanski, avstrijski, francoski in drugi industrijsko izdelani instrumenti so se začeli v velikem številu pojavljati najprej po Evropi, kmalu zatem pa tudi po drugih celinah. Do harmonike se še ni zgodilo, da bi bil razvoj nekega instrumenta tako bliskovit in raznolik. Desetine novih in novih modelov vseh mogočih oblik, velikosti in najrazličnejših sistemov je dobesedno preplavilo svet, saj se je harmonika z lahkoto prilagajala okusu in tako potrebam izvajalcev kot poslušalcev. Na glasbilo, ki se je odlikovalo po močnem in prodornem zvoku, se je dalo igrati najrazličnejšo muziko, sorazmerno hitro se ga je dalo naučiti in nanj igrati, lahko ga je bilo prenašati naokrog in bilo je sorazmerno − poceni. V naše kraje je harmonika prišla že okrog leta 1850. Hitro je postala priljubljen in cenjen ljudski instrument. Ponekod so harmoniki pravili tudi ramonike, ponekod pa tudi meh, orgle, mužike, muga in celo lajna. Ko se je nekoliko kasneje ob diatonični pojavila še t. i. kromatična harmonika, so začeli diatonični harmoniki pri nas praviti tudi frajtonarica. Povpraševanje po preprosti ljudski frajtonarici je bilo pri nas veliko. Ob tovarniško izdelanih instrumentih so se že ob koncu 19. stoletja na Slovenskem pojavile tudi v domačih obrtniških delavnicah izdelane harmonike. Godci so jim rekli slovenske ali kranjske harmonike. Bile so plod domačega znanja in spretnosti ter rezultat zvočnih potreb naše, domače ljudske glasbe. Od tujih izdelkov so se ločile predvsem po drugačnem vrstnem redu in razvrstitvi gumbov in prijemov, tako da se je treba na različne tipe harmonik naučiti igrati vedno znova. Med domačimi harmonikami so bile nekdaj cenjene predvsem Lubasove (najprej Slovenj Gradec, kasneje Celovec) in Plonerjeve (Trst) in tiste iz Melodije Mengeš, med imeni domačih izdelovalcev pa naj omenim vsaj tri: Železnik, Rutar in Zupan.

Igor Cvetko