Lado Jakša

Oslikana glasba

Lado Jakša je večstranski umetnik s posebej močno potrebo po neprestani ustvarjalnosti in z nesebično odprtostjo do drugih ustvarjalcev, s katerimi se rad dopolnjuje. Njegove stvaritve, pa naj bodo likovne, glasbene ali večmedijske, so kljub svoji enktratnosti skoraj vedno sopotnice neke druge stvaritve in s tem sebe in njo še obogatijo. Po februarskem nastopu v Novi Gorici sva se pogovarjala o intuiciji, improvizaciji, ekologiji, multiviziji in še čem.

Projekt Oslikana glasba obstaja že vrsto let?

Gotovo več kot deset let, pripravil sem ga v okviru Glasbene mladine. Oslikana glasba je delovni naslov za celo vrsto multivizij, kjer sem sestavil različne fotolikovne zgodbe in jih opremil z glasbo, ki sem jo izvajal v živo. Eden zadnjih tovrstnih projektov je nastal decembra lani za obširen in odmeven dogodek, Biosimpozij Alpe-Adria v Celovcu. Osrednja tema tega mednarodnega simpozija je bil naš odnos do zemlje, do nas samih, do narave, hrane, vesolja ... Organizatorji so me prosili, da za zaključek pripravim glasbeno-likovni dogodek na to temo.

Bi lahko prosim pojasnili, kaj beseda multivizija sploh pomeni?

Multivizija je običajno dogodek, ki povezuje več medijev med seboj, fotografsko ali filmsko sliko, glasbo, besedo in podobno. Glasba je ponavadi posneta vnaprej, mene pa zanima in veseli predvsem izvajanje v živo vzporedno s predvajano sliko, ki jo sam likovno in vsebinsko osmislim. Na podoben način ljubljanska Kinoteka že nekaj časa uspešno predvaja filme ob glasbi, ki jo po partituri ali improvizirano glasbenik izvaja v živo.

Kaj pa je bil povod za nastanek Oslikane glasbe?

Pri meni sta se fotografija in glasba vseskozi prepletali že od moje prve razstave, ki sem jo imel leta 1977. Do ideje je prišlo, ko sem nekoč kot glasbenik nastopal na Kanarskih otokih. Tam sem se znašel v likovno in zvočno zelo inspirativnem ambientu, kjer se skrivnostni puščavski predeli prepletajo z urbanim okoljem. Imel sem dovolj časa za fotografsko eksperimentiranje in tako je nastala serija slik za mojo prvo večjo razstavo v ljubljanski galeriji Emonska vrata, ki smo jo ob otvoritvi »oslikali« s skupino Sončna pot.

Kaj je bilo pri vas prvo: glasba ali slika?

Bila je vzporedna ljubezen, začelo pa se je nekako med študijem na Filozofski fakulteti. Za diplomsko nalogo na umetnostni zgodovini sem si izbral povezavo ene in druge vede z nenavadnim naslovom Kult glasbe v likovni umetnosti od romantike do fin de siecla. V romantiki so začeli likovniki kazati velik interes do glasbe, iskali so povezave med obema disciplinama. Na primer Bodelaire, mentor slikarja Delacroixa, si je takrat postavljal vprašanje, zakaj lahko glasbeniki, ne da bi sporočali nekaj konkretnega, s pomočjo glasbe abstraktno sporočajo določene estetske ideje, likovniki pa naj tega ne bi smeli. Delacroix je s svojo »sproščeno« slikarsko potezo eden od predhodnikov tistih, ki so skušali spregovoriti predvsem z linijo, barvo, likovno energijo in ki so napovedovali kasnejšo abstraktno umetnost. V tem času se je rodilo veliko teorij o estetski povezavi med glasbo in likovnostjo, to pa je bil tudi del moje diplomske naloge.

Ste imeli vzornike ali ste pionir »fotomultivizije« v Sloveniji?

Razen mojstra Bojana Adamiča, ki je bil poleg glasbe tudi odličen fotograf in je pripravil nekaj diaprojekcij na temo pustnih mask ter jih opremil z lastno glasbo, ne poznam drugih avtorjev iz časa mojih prvih multivizij, vendar pa pri nas danes deluje vrsta odličnih glasbenikov, ki to zmorejo. Moram povedati, da me je pri študiju umetnostne zgodovine presenetilo, da je obravnavala samo likovno umetnost in ostale umetnostne zvrsti skoraj niso bile omenjene, a se pri večini ustvarjalcev različni medijski vzgibi ves čas prepletajo. Ni čudno, da je včasih takšen študij povezoval večino humanističnih znanosti. Zares dobri teoretiki umetnostne zgodovine so hkrati dobri poznavalci drugih umetniških zvrsti, poleg tega pa imajo tudi široko znanje iz filozofije in estetike. Ko prebiraš biografije umetnikov, pogosto opaziš njihovo široko humanistično razgledanost. Tudi na razvoj glasbe je vplivalo mnogo neglasbenih ustvarjalnih področij.

Kje pa tičijo vzporednice med glasbo in sliko, ko je na eni strani ritem, na drugi linija, zlati rez, kontrasti ...?

Pri nas se s tem ukvarja kar nekaj likovnih umetnikov, ki zavestno skušajo slikati nekakšno likovno partituro, svojo z likovnimi sredstvi izraženo glasbeno vizijo. Ravno zdaj z enim od njih snujeva skupen projekt, ki bo poleg sinteze slike in zvoka vključeval tudi osmišljen dialog s samim razstavnim in akustičnim ambientom. Dejansko ima vsaka slika svojo dramaturgijo. Če je še tako enostavno likovno zasnovana, jo je zelo hitro mogoče preliti v zvok. Pogosto igram na fotografskih ali slikarskih razstavah, in če je poanta slik dovolj »iskriva«, jo kar hitro začutim, posrkam energijo slike. Uspeh je, če ti ljudje rečejo: Ja, zadeli ste bistvo slike, točno to si jaz predstavljam, da slika sporoča. Ne gre samo za likovne forme, ampak za neko estetsko poročilo, ki ga mogoče ujamem s pravim zvokom, ritmom ali prepričljivo melodijo ali pa zgolj zadenem barvo slike.

Je multivizija način življenja? Nosite fotoaparat vedno s seboj in fotografirate vse, kar se vam zdi zanimivo? Se posebej odločite za nov projekt in se posvetite novi ideji?

Pogosto razmišljam o različnih konceptih, pristopih, ki se potem lahko prepletajo ali dopolnjujejo. Če si na potovanju ali izletu in opaziš nekaj optično zanimivega, kar bi se lahko prilegalo tvojemu konceptu, takrat slikaš. Pogosto pa se zavestno odločiš in iščeš to, kar bi lahko uporabil in prikazal v naslednji predstavitvi oziroma nastopu. V Tobačni tovarni, na primer, so me povabili, da bi imel razstavo v njihovi galeriji. Postavil sem si izziv in noro težko nalogo ter predlagal, da bi razstavljal le povsem nove fotografije, ki bi jih posebej za razstavo naredil v ambientih same tovarne. Torej »fotografska razstava v tovarni o tovarni«. Delo je trajalo približno dva meseca. Cilj je bil pripraviti razstavo, ki bi likovno in estetsko »zdržala« nivo in prepričljivost tudi v vsaki drugi galeriji. Poleg aparatov sem s seboj nosil tudi ogledala, zvitke odbojnih folij, glasbene instrumente in skušal z odsevi, svetlobnimi likovnimi intervencijami, sencami, nenavadnimi zornimi koti ustvariti povezave s simboliko okolja ter kljub skoraj abstraktni vizualni poanti slik ohraniti ambientalno razpoznavnost same tobačne tovarne. Poleg tega sem se z avdioopremo sprehodil po celi tovarni in nato s posnetimi ambientalnimi zvoki in dodanimi instrumenti v živo izvedel avtorsko glasbeno kompozicijo ob fotoprojekciji na otvoritvi razstave.

Imate prenosni računalnik vedno s seboj?

Včasih že, vedno pa ne. Poleg prenosnika je zame pomemben pripomoček elektronska klaviatura, ki je hkrati »računalnik« in snemalnik-sampler. Pri njej se izrazito čuti, da so jo zasnovali akustični inženirji in hkrati izjemni glasbeniki. Ima odlično dinamično klaviaturo, ki se zelo približa občutku igranja na akustičnih glasbilih, obenem pa ima še »po-dotik« (aftertouch), ki omogoča vibrantno niansiranje zvoka, kot ga poznamo pri godalih in pihalih. Ta instrument mi kot sampler omogoča ustvarjanje novih, lastnih zvokov in pri ustvarjanju avtorske glasbe za filme ali gledališke predstave se trudim izkoristiti prav to, da dobijo lasten, prav zanje ustvarjen zvok

Ne skladate s klavirjem temveč s sintetizatorjem?

Ni ga čez zvok dobrega akustičnega klavirja, bogastva njegovih izraznih možnosti, magijo alikvotnih tonov, vendar pa je veliko ambientov, v katerih nastopam, kjer dobrega klavirja nimajo. Pri komponiranju klavir redno uporabljam, mi pa je elektronska klaviratura tudi v veliko pomoč. Pogosto ustvarjam glasbo za dokumentarni film. Tam se je pač treba prilagoditi kadrom, ritmiki filmskega kadriranja, razpoloženju. Za produkcijo tovrstne glasbe je pogosto premalo sredstev, da bi jo po napisani partituri izvajali profesionalni glasbeniki, tako je treba širino, dinamiko in dramatično izraznost, ki jo filmska glasba zahteva, doseči na drugačen način, z večkratnim nasnemavanjem, kvalitetnimi sampliranimi zvoki in avtorskim pristopom. Sam se vedno trudim, da osnovne glasbene elemente najprej odigram v živo, pogosto tudi direktno na predvajano filmsko sliko, in jih nato nadgradim z dodatnimi nasnemavanjem.

Imate lasten studio ali ga najamete?

Imam soliden majhen studio za lastne potrebe, ki se je že večkrat izkazal s primerno akustiko in učinkovitostjo. Pred časom sem na primer dobil naročilo, da kar se da hitro (v dveh dneh!) pripravim glasbo za dve uri dolg nemi film, ki je bil že programsko napovedan, a so tik pred zdajci ugotovili, da še nima glasbe. Ni mi preostalo drugega, kot da sem del za delom v živo odigral in hkrati snemal ter vse to v TV-studiu zmontiral v celoto.

Improvizirate ali imate vnaprej pripravljeno glasbo?

Načeloma gre pri mojih multivizijah za povezavo vnaprej zamišljene zvočne osnove in njene več ali manj spontano improvizirane izvedbe. Vsekakor poznam zaporedje slik in vem, kako si sledijo likovna razpoloženja, da jih lahko zvočno nadgradim.

Boste multivizijo razvijali naprej, morda digitalizirali? Imate v mislih kakšen povsem nov prijem?

V Filozofskem centru v Tinjah na Koroškem sem imel sredi februarja otvoritev nove fotografske razstave, ki sem ji dal naslov Svetinje, in predstavitev multivizije iz fotografij, posnetih v tem ambientu. Glasbo sem izvajal v živo, sočasno z digitalno fotografsko projekcijo. S simbolnimi likovnimi in glasbenimi elementi sem skušal posredovati filozofsko razmišljanje o stanju duha danes, tukaj, na zemlji.

Vaš projekt oziroma delo ima tudi moralno sporočilo.

Poleg čistega glasbenega in likovnega estetskega je moje sporočilo tudi neke vrste samoosveščanje o nas samih tu in sedaj, o tem, kaj storiti, da nas naša zemlja ne bo pustila na cedilu, ker tako grdo ravnamo z njo in sami s seboj. V multiviziji, kakršna je bila tista na biosimpoziju v Celovcu, sem imel priložnost s sliko in zvokom posredovati svoj razmislek o tej temi, v dodaten ustvarjalni izziv pa mi je bilo, da sem dramaturgijo in izbor svojih fotografij prepustil umetnostni zgodovinarki Nuši Podgornik, ki je s svojim izbranim estetskim občutkom multiviziji dodala novo dimenzijo.

Se predstavljate tudi mladim oziroma delate z otroki?

Da, in prav zanimivo je, kako mladi resno jemljejo razmišljanja o omenjeni tematiki. Pogosto imam z njimi glasbene ali fotografske delavnice, včasih tudi oboje hkrati in rezultat našega dela so sklepne predstavitve – koncerti, razstave, projekcije, kjer njihovo razmišljanje zaživi skozi lastno likovno in zvočno ustvarjalnost.

Otrokom sprožate intuicijo, jih poskušate odpreti v zunanji svet, da iščejo smotre v simbolih, ki se jim kažejo v okolju?

Da, tudi to, ampak pomembno se mi zdi, naučiti jih, da jih bodo sami opazili in spoznavali.

Kako iščete motive za slike? Se vam zdi pomembno, da jih ljudje prepoznajo?

Ne, sploh ne. Zanima me magija čiste estetike fotografske slike, ko fotografija brez kakršne koli manipulacije nosi v sebi simbolna sporočila, včasih zagonetno zameglena, včasih nepredvidljivo izostrena, lahko pa tudi namerno zamaknjena ...

Kje vse nastopate?

Poleg Slovenije veliko nastopam v Avstriji, sem in tja v ZDA, večkrat pa tudi v Italiji. Zame je eno najlepših doživetij sodelovanje na likovnih simpozijih, kjer sem na primer teden dni v ustvarjalni družbi izjemnih likovnikov, kot fotograf svobodno hodim okrog in raziskujem nove izzivalne ambiente, skušam na izviren način portretirati udeležence, na koncu imam še koncert, včasih pa celo posnamem zgoščenko z glasbo na temo razstavljenih del. Trenutno pripravljam svoje prispevke za kulturno predstavitev naše dežele v Lizboni. Na recitalu slovenske poezije, prevedene v portugalščino, bom izvajal ambientalno glasbo, imel bom pa tudi koncert ob svoji multivizijski predstavitvi Slovenije, ki jo skušam zasnovati kot »vizijo magične narave in iskrivosti duha«.

Torej ne boste citirali slovenske ljudske glasbe?

Nasprotno, to me posebej veseli. Predstaviti slovenske ljudske zvočne tradicije na samosvoj, tudi »jazzovski« način, ob tem pa ohraniti njeno magično starožitnost, se mi zdi izjemno vabljiv a hkrati odgovoren izziv. Mnogi sladatelji so izvirno ljudsko glasbo jemali zelo resno, jo visoko vrednotili in pogosto uporabljali v svojih skladbah.

Izhaja vaše ustvarjanje iz tradicije glasbe?

Seveda ne moremo obiti bogastva glasbene tradicije, vendar pa je poslanstvo glasbenega ustvarjalca v iskanju novih zvočnih možnosti in v uresničevanju osebnih glasbenih navdihov. To skušam početi tudi sam, pa naj bo z zvoki, fotografsko sliko ali povezovanjem obeh.

Metka Sulič