Mika

Bodoči kralj popa

Zveni pretirano? Še en oglaševalski nateg glasbene založbe ali je v Libanonu rojeni glasbenik s kratkim in hitro zapomnljivim imenom resnično rojen, da postane kvalitetna pop zvezda, kot je zatrjevala britanska glasbena srenja? Če boste prisluhnili njegovemu prvencu Life In A Cartoon Motion, vam bo postalo jasno, zakaj ima 24-letni Mika vse možnosti, da postane novi kralj popa.

V Londonu se je v začetku februarja trlo reklamnih panojev, ki so napovedovali album Life In A Cartoon Motion in Miko tako rekoč povzdigovali v zvezde. Tudi ekipa 130 britanskih kritikov, ki vsako leto ob začetku leta javnosti oznani svoje najljubše novince, ki naj bi v novem letu dodobra pretresli glasbeno sceno, ga je postavila na prvo mesto. In to večinoma na osnovi njegove prve male plošče Relax/Take It Easy, ki je bila omejena samo na internetno prodajo. Konec prejšnjega leta je pesem postala velika radijska uspešnica in ostalim Mikinim pop izdelkom utrla izredno gladko pot do množice poslušalcev. Da je njegova druga mala plošča, Grace Kelly postala pravi internetni bum, ni bilo več nobeno presenečenje. Pesem je samo na podlagi spletnega poslušanja in kupovanja pristala na prvem mestu lestvice malih plošč v Veliki Britaniji. In Mika se je lahko pri vsem tem samo sladko smehljal. Nagajiva pesmica Grace Kelly je namreč nastala v največjem navalu jeze, ko so ga glasbene založbe kot nadobudnega mladeniča po letih ignoriranja in kritiziranja opozarjale, da je ali pretirano melodičen (alternativne založbe) ali pa da je pretirano čudaški (mainstream založbe) in da naj svojo glasbo vsaj malo prikroji domnevnemu okusu poslušalcev.

I could be brown/I could be blue/I could be violet sky/I could be hurtful/I could be purple/I could be anything you like/Gotta be green/gotta be mean/gotta be anything more/why don't you like me? obupano, jezno in histerično sprašuje Mika, ki je pesem podkrepil z živahno in melodično zvočno tapeto, ki gre poslušalcu takoj v uho. Je kaj čudnega, da se na takšen svojevrsten in nadvse ciničen glasbeni odgovor ni odzvala nobena založba? Po petih letih se je Miki končno nasmehnila sreča. V Miamiju se ga je usmilil predstavnik založbe Universal, ki je avgusta 2006 tako previdno izdala EP Relax/Take It Easy. Ko je izdelek prišel na ušesa radijskim glasbenim urednikom, je bil pakt med Miko in pop slavo sklenjen. Tako rekoč čez noč je Mika na svojem spletnem prostoru (Myspace) pridobil na tisoče novih »prijateljev«, ki so hoteli priti v stik z njim, in za vsakim imenom, ki ga je izbrisal, je prišlo sto novih. Če kdaj, je za Miko lahko zdaj veljal tisti pregovor, ki pravi, kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.

Temačna preteklost, svetla prihodnost

Mikin prvenec kljub vsem svetlečim in bleščečim nalezljivim pop melodijam govori predvsem o odraščanju, »outsiderstvu« in travmatičnih izkušnjah, ki jih je doživel v svojih šolskih letih. Kot otrok libanonske matere in ameriškega poslovneža se je moral skupaj s svojimi štirimi brati in sestrami že zelo zgodaj iz Libanona preseliti v Pariz, od tam pa kasneje v London. Občutek, da ne spada nikamor, je bil toliko večji, ko so ga v pariški šoli njegovi sošolci kmalu vzeli na piko. Zaradi svoje netradicionalne in popolnoma antimačistične oprave, katere zaščitni znak so bili predvsem dolgi rjavi kodri, rdeče kavbojke in nekoliko debelušna postava, so ga vrstniki pretepali in zmerjali s pedrom, homičem, revo in vsemi ostalimi žaljivkami, ki si jih lahko izmisli neusmiljeno odkrita otroška pamet. Zaradi svojega dolgega in pretirano iskrenega jezika je bil slabo zapisan tudi pri učiteljih in stvar je šla tako daleč, da se ga je mama nazadnje usmilila in ga izpisala iz šole. Ko je bil tako rešen okostenelih institucionalnih zidov, je nadarjeni in inovativni Mika začel odkrivati svet svobodnega ustvarjanja in kreativnosti in počasi začel spoznavati, da si lahko na ta način služiš kruh. Zaslutil je svojo priložnost in z največjim užitkom obiskoval učne ure, ki mu jih je plačevala mama pri neki ruski učiteljici opernega petja. Po seriji resnih udarcev po njegovi trhli samozavesti je najstniški Mika končno začutil, v čem je dober in kaj bi rad postal. Njegova umetniška žilica in posledično tudi lastna vrednost sta od takrat naprej samo rasli in ob selitvi v London in na westminstrsko šolo, kamor so ga vpisali starši, je Mika postal samozavestni pevec, ki se je na odru izredno dobro znašel.

Od šolskih muzikalov do Freddyja

Njegovim šolskim nastopom v muzikalih, kot je Kabaret, se je kmalu pridružilo tudi pevsko nastopanje v londonski Royal Opera, kjer je še dodatno uril svoj elastični in skozi pet oktav razpenjajoči glas, kasneje pa sodelovanja z različnimi podjetji in oglaševalskimi agencijami, za katere je pisal glasbeno podlago za oglase in za svoje delo dobival bedne drobtinice, na primer 45 funtov za jingle v reklami za žvečilne gumije Orbit. Toda ves čas je Mika stavil na svoje pesmi. Sprva zato, ker je v svojih iskrenih in neposrednih besedilih lahko povedal tisto, zaradi česar se je v otroštvu tolikokrat znašel v težavah pri sošolcih in učiteljih, kasneje pa tudi zato, ker je videl, da je njegova spremljajoča glasba izredno všečna njegovim prijateljem in znancem. Njegove žalostinke o prikritih homoseksualcih (Billy Brown), zafrustriranih debelušnih dekletih (Big Girl You Are Beautiful) in o svojih šolskih mučenjih (Relax/Take It Easy, Stuck In The Middle, Any Other World, My Interpretation) so namreč odete v prikupne melodične kostume, značilne za klubske plesne podeste in radijske valove. Njegov glasbeni svet je dopolnil slikarski talent njegove sestre, s pomočjo katere je Mika oživil junake svojih pesmi. Medtem ko je založnikom, ki jih je redno obiskoval, navdušeno risal svoje glasbene junake, so oni samo zmajevali z glavo in mu dopovedovali, da naj se vrne na realna tla in si najprej najde dobrega producenta. Toda vse to za Miko ni bilo pomembno. Dobro je vedel, da ima v sebi tudi producentsko žilico, ki jo je pri snemanju albuma tudi dobro izkoristil. Večina pesmi je namreč nastala v sodelovanju s producentom Gregom Wellsom, medtem ko je Mika prispeval tudi vsa besedila ter bogato klavirsko spremljavo, ki priča o njegovih izrednih klavirskih spretnostih. Najbolj slišen pa je seveda njegov vokal, zaradi katerega ga primerjajo z velikim Freddyjem Mercurijem, Jakom Shearsom iz razvpitih Scissor Sisters in celo samim Princeem.

Dodajte k temu še njegovo suhljato seksi postavo, gizdalinsko držo in ekscentrično garderobo pa dobite pristno novodobno pop-glam zvezdo z vprašljivo seksualno usmerjenostjo – in s tem bodočega novega kralja popa ...

Marta Pirnar