Psihomodo pop

S svojim imenom lahko barantamo

Zagrebška skupina Psihomodo Pop se je obdržala na glasbeni sceni od zgodnjih osemdesetih let vse do danes. Nanizala je enajst albumov − dva koncertna, sedem studijskih, kompilacijo zbranih del ob dvajseti obletnici delovanja in kompilacijo Unpljugd, s katero se je priključila sredi devetdesetih let priljubljenemu valu izštekanih, akustičnih plošč.

S svojo ramonoidno sproščenostjo se kot veterani hrvaškega rocka še zmeraj gibljejo po tankem robu med rock and rollom in mainstreamom. Njihovo navihanost in razigranost pooseblja pevec Davor Gobac, ki je preverjeno eden boljših rockovskih performerjev, iniciatorjev in frontmanov daleč naokrog. Prostodušen, jezikav, iskren in nagajiv, kot je v priljubljeni televizijski oddaji Genijalci na hrvaški nacionalki ali kot se predstavlja skozi hrvaški rumeni tisk, je tudi v navadnem življenju. Brez težav si je odgriznil čas za pogovor pred aprilskim nastopom v ljubljanski Cvetličarni Mediapark v sklopu koncertnega seriala Limited Edition.

Te izmučijo oziroma motijo intervjuji pred koncertom, ki ti vzamejo čas za predpriprave in koncentriranje pred nastopom?

Navadil sem se. V zadnjem času me ne motijo. Prej, ko smo divjali in smo se ga napili, se mi ni dalo. Zdaj sem se skuliral.

Za tabo je dobrih dvajset let glasbene kariere.

Natančneje triindvajset let, leta 1983 smo si dali ime Psihomodo pop. Že leto prej pa smo imeli prvi koncert pod imenom Neron. V skupino so me poklicali namesto pevca, ki je moral v vojsko. Tako sem ostal v skupini.

Živeti od glasbe je zapletena stvar. V štiriindvajsetih letih so bili zagotovo potrebni kompromisi za preživetje?

No, ja, kompromisi!? Ni jih bilo veliko. Največ jih je bilo finančne narave. V nekaterih obdobjih smo šli igrat za denar. V času vojne smo šli igrat tudi tja, kjer običajno niso nastopale rockovske skupine. Tako smo dobili širino in širšo publiko, ostali pa smo rock and roll bend. Ni bilo premišljenih kompromisov. Igrali smo svoj film in imeli občutek, da delamo prav. Bila so odlična, dobra in slaba, težka obdobja. Vesel sem, kako sem preživel ta leta. Kaj bi počel drugega teh štiriindvajset let? Haha!

Jedro skupine je ostalo isto.

Da. Basist Šparka, bobnar Tigi in jaz smo skupaj od začetka. Kitarist Brada je prišel nekaj let kasneje, ko je še bil v skupini Sale, ki nas je zapustil pred dvanajstimi leti. Nadomestil ga je Kuzma, ki smo ga poznali še iz Filma. Družili smo se, žurali skupaj. Ker smo bili prijatelji, njegov prihod ni bil nič posebnega, kot da je bil ves čas zraven.

Je to razlog, da je Psihomodo pop ohranil svoj prepoznaven zvok vse do danes?

Smo prepoznavni. V karieri smo marsikaj doživeli od novinarjev. Kovali so nas v zvezde, pljuvali ...

Tepli ste se z njimi.

Tudi to, haha. Tako to mora biti! Ustvarili smo urejeno sliko rock and roll benda. Vse smo preživeli. Nekatere otroške sanje so se nam zgodile še pred objavo prvenca (leta 1989, op. BIGor). Nastopali smo na norih žurih, šli skozi marsikaj in ostali skupaj. Tega ne bi dosegli na drugačen način.

Psihomodo pop delujete kot d. o. o., imate pravo podjetje.

Od leta 1994 imamo registrirano podjetje in vse izvajamo prek njega. Moraš ustanoviti podjetje, če želiš živeti od tega, lahko snemaš spote, pretakaš denar sponzorjev in podobno. To je poslovni del zgodbe. Nismo več mulci, imam triinštirideset let. Basist se ukvarja s službo menedžerja in dobro smo organizirani. Drugače ne gre! Estradni manager ne more biti rock and roll menedžer. Gre za razliko v pogledu. Ko rečeš estradnemu managerju, kakšna tehnika je potrebna, ga zvije, koliko vse to stane. On raje pošlje tja kakšno »pičkico s tremi keksi« in z ozvočenjem od dveh in pol wattov. Ko mu omeniš, da rabiš takšno in takšno luč, se mu zamegli pred očmi. Ne more te prodati vsaki vasi. Takšna je naša resničnost.

Hočeš povedati, da so v tem prostoru predvsem estradni menedžerji?

Da, poglej! Zadnji velik menedžer iz rock and rolla, Tomica Petrović, zadnjih sedem let skrbi za Severino. Name pa se je pred tem drl, da bom uničil rock and roll. Nimam nič proti Severini, kot oseba mi je zelo simpatična. Vsaka država mora imeti svojo Severino.

Ima Hrvaška svoj mainstream?

Misliš rock and rolla? Obstaja! Mi smo manistream pa Hladno pivo, Let 3, Urban, Prljavo kazalište, če je to rock and roll. Manjka mi nekdo, ki bi vlekel na blues. Je teh deset bendov, ki delujejo, in ne bi bilo slabo, če bi jih bilo več. Scena bi bila močnejša in bilo bi manj narodnjakov, ki so se neverjetno razpasli po celi Hrvaški, kar me zelo skrbi. Tega nisem pričakoval od vas, tovariši! (s povzdvignjenim glasom) Jebi ga, velja zakon močnejšega. Veš kako doživljam narodnjake? Kot porniče! Tudi porniči se odlično prodajajo!

Imaš tudi ti vtis, da se naša glasbena industrija vrti nenehno v istem krogu?

Seveda, gre za majhen trg. Poglej, naša plošča Unpljugd (1996, op. BIGor) je bila komercialno zelo uspešna. Prodali smo več kot petiintrideset tisoč plošč. Danes se cedeji ne prodajajo več, v glavnem se peče in downloada. Predstavljaj si, da bi imeli takrat večje tržišče. Kopali bi se v denarju. Zadušilo, ubilo se je tržišče. Že s tem tržiščem smo zaslužili veliko denarja, imeli čez dvesto koncertov v letu in pol. Potem se dve leti nismo pojavljali v medijih, smo pa redno nastopali in imeli vsaj petdeset koncertov vsako leto. V najslabših letih jih je bilo okoli petintrideset, štirideset. Če si dober v živo, pustiš sled za sabo tudi brez medijev.

Koliko vam je pomagal pri prodoru singel Hrvatska mora pobjediti leta 1992?

Če v tistem trenutku ne bi imeli te skladbe, ne bi bili v medijih. Kakor koli zgleda danes, takrat je bila res frka. Nisem nacionalist, bila pa je vojna in sem Hrvat. Ta skladba je nastala povsem spontano. Še danes se spomnim, da smo jo miksali pri Trulem, medtem ko je zunaj tulil alarm za zračni napad. V takšni situaciji sem vletel v studio, kjer mi je bilo najboljše. V tistem obdobju smo živeli od Nemčije, kjer je bil cel kup hrvaških klubov. Po vojni so večino zaprli, tisti, ki so ostali, pa so začeli nabijati narodnjake. Šli smo za tri dni v München ali Frankfurt in vsak je zaslužil tisoč, dva tisoč mark, ko je bila na Hrvašekm povprečna plača sto mark. Tako smo lahko normalno živeli in čakali na novo kombinacijo. Takrat doma nisi mogel zahtevati denarja.

Aleksandar Dragaš v knjigi o Hladnem pivu omenja Fiju briju kot pomembno prelomnico za hrvaško rockovsko sceno sredi devetdesetih let.

Seveda, z njim so izstopile Majke, Hladno pivo, tudi Let 3, čeprav so bili že star bend, ki pa je priplaval iz undergrounda. Mi smo bili že zvezde. To je bilo zlato obdobje ... Majke z dobro ploščo, mi z Unpljugd ... kratko zlato obdobje! Veliko se je igralo, nastopali smo po gledališčih. Bilo je noro. Šlo je za pravo vrnitev takoj po vojni, decembra 1995. Takrat sem začel graditi hišo.

Kakšna je razlika med tistim obdobjem in danes?

Mi smo stara skupina. Smo bolj sproščeni, nismo več v krču. Imamo pogoje za delo in smo ime, s katerim lahko barantamo. Ne bi bilo slabo naleteti na dobrega menedžerja, ampak težava je v tem, da vse ljudi poznam in vem, koliko lahko naredijo. Z neba pa ne bo padel.

Na spletni strani ri-rock.com ste uvrščeni na prvo mesto hrvaških plagiatorjev.

Plagiatorjev? Haha!

Na lestvici so še Hladno pivo, Prljavo kazalište, Majke, Parni Valjak in ...

Vsi, haha! Že Frank Zappa je rekel, da kdor zna, krade, kdor ne zna, poskuša krasti. Vsi bendi imajo vplive drugih bendov. Na tak način je tudi nastal, obstal in preživel rock and roll. Vsi smo zrasli ob nečem. Ko so tukaj vsi govorili, da smo plagiat Ramones, smo odšli nastopat v Amsterdam (leta 1988, op. BIGor), kjer so zapisali, da smo na sledi Johnnyja Thundersa in drugih, s katerimi so rasli Ramones, saj gre za isto ekipo. Takrat smo mi bolj vlekli na Stonse. Res pa je, da smo imeli Ramono, ki nas je izstrelila. Vedel sem, da bo ta komad hit. Ta melodija ima nekaj balkanskega v sebi, četudi je še tako ameriška. Niti ni čudno, da so bili Ramonesi veliki na tem koncu sveta. Pred časom sem poslušal na zagrebškem Radiu 101 oddajo, v kateri so se pogovarjali nekaj podobnega, kot se zdaj midva, in so nas celo pohvalili, da smo edini, ki podpisujemo predelave. V življenju sem naredil veliko obdelav. Gre za navado, da naredim eno ali celo dve na ploščo. To delam iz užitka. V rock and rollu je sploh dobro, da igraš kakšno pesem od drugega.

Konec koncev je cela zgodovina rock and rolla zgrajena na obdelavah.

Prav to hočem povedati. Pete Townshend je dobro povedal o prvih komadih skupine Who − nastali so tako, da so poskušali obdelati skladbe drugih, pa so jih slabo odigrali in so izpadle drugačne, to je to! Ko poslušam bende, dobro vem, od koga so pobirali in črpali, ampak to sploh ni važno, pomembno je, da je dobro. Pravijo, glej Američane! Jebi ga, Američani in Angleži imajo tradicijo, zato imajo najmočnejše bende.

Saj imate tudi na Hrvaškem tradicijo?

Seveda! Počaščen sem, da sem del te tradicije rock and rolla.

Škarica je z Malo antologijo hrvaškega rocka lepo povezal obdobja med seboj, od zgodnjih šestdesetih do druge polovice devetdesetih?

Dobro je to naredil. Kot mulec sem v času novega vala poslušal predvsem domačo glasbo, ki je bila tedaj na svetovni ravni. Danes − brez veze! Okej, ne morem reči, da nič ne poslušam in da mi nič ni všeč ... med mlajšimi imeni se mi dopade Edo Maajka. Ampak poglej zgodnja osemdeseta − to je bila štala! Še danes dobro zveni.

Koliko sta punk in novi val s konca 70. let in začetka 80. let vplivala na Psihomodo pop, kot vas poznamo?

Totalno, mi smo otroci punkrocka. Pred punkom smo bili v osnovni šoli. Poslušal sem Queen, oboževal sem Beatlese, začel sem poslušati Rolling Stones, ki mi niso takoj sedli. Zbirali smo plošče Deep Purple, Led Zeppelin, Franka Zappe, blueserjev. Ko je vletel punk, se je zgodil popolni rez v moji zavesti. Bil sem v sedmem razredu, kot je danes moj sin. Ko sem prvič slišal Sex Pistols, se mi je strgalo, ko sem slišal še Ramones, se mi je čisto zmešalo. Potem so prišli Clash, Damned, New York Dolls, Iggyja Popa smo odkrili in Louja Reeda.

Če primerjaš današnje mlade skupine s tedaj mladimi skupinami, kakšne so razlike?

Danes je mularija nasičena z informacijami prek interneta. Spomnim se, ko sem dobil singlico Sex Pistols, sem jo na poti domov nosil pred sabo in jo vznemirjeno gledal, čeprav je bila brez ovitka. Potem sem jo doma poslušal, dokler se ni zdrsala. Danes pa sedeš, vpišeš ime skupine, pritisneš na miško in izletijo ti vsa čuda sveta. Zvemo, kdo spi s kom, kaj se je jedlo. Zame so ti romantični časi za železno zaveso, ko je bila plošča vredna zlata. Danes se mularija zelo hitro nauči igrati in prav tako kot mi imajo vzore, ampak zdi se mi, da so tisti časi zahtevali originalnost od ljudi. Danes boljše igrajo, vse teče in super, da igrajo, vendar nekaj se bo moralo zgoditi, nekdo se bo moral pojaviti, izroditi. Rad bi, da bi ena mlada, dobra rock and roll skupina potegnila celo sceno za sabo. Tako kot je bilo v času punka. Danes manjka človek, že zgolj kot pojava. Ni človeka, ki bi vlekel pozornost. Danes je vse preveč pretenciozno in v tem je težava. Pretenciozni so, premalo sanjajo in preveč kalkulirajo. Današnji mulariji manjka svežina, energija, preveč so resni, čeprav so profesionalci.

Je tudi to pozitivno?

Seveda, ampak malo depresivno.

BIGor