Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Boj za prostor in kulturna kriza v New Yorku

Zaprt klub Tonic, glasen glasbeniški protest

Dva dogodka ob skorajda istem času, a na različnih krajih: 5. aprila 2007 – protest aktivistov in podpornikov mladinskega kluba Rdeča ostriga v Škofji Loki; 14. aprila 2007 – protestni shod kreativnih glasbenikov na newyorškem spodnjem vzhodnem koncu Manhattana zaradi zaprtja glasbenega kluba Tonic.

Prvi so se zbrali pred mestno hišo, ker jim je mesto odtegnilo finančno podporo za izvajanje kulturnih programov. Drugi so se dva dni po demonstracijah v klubu zbrali pred mestno hišo na Manhattanu, kjer so na tiskovni konferenci predstavili svoje zahteve in stališče do niza zapiranj glasbenih klubov v New Yorku. Protestirali so, ker jim mesto nikdar ni nudilo finančne podpore. Prvi protest je znamenje vse večjega odtegovanja javne podpore neodvisnim kulturnim dejavnostim v Sloveniji (in v Evropi). Drugi protest je znamenje popolnega poloma kulturne in urbane politike po načelu »vse prepustimo trgu, akumulaciji kapitala in svet se bo vrtel hitreje«. Kakor za koga. Naj bo pričujoči zapis v opomin vsem, ki imamo radi glasbo, ki uživamo ob odličnem muziciranju in ki navsezadnje v glasbenem dejanju radi tvegamo. Vsi opisani dogodki bodo žalosten pokazatelj, kako z glasbo ne smemo ravnati. Hkrati bodo že veseli napotek, kako ravnati odgovorno do samega sebe in družbenega okolja, ko drugim ni mar za glasbo.

Zaprtje kluba Tonic in glasbeniška koalicija Take it to the Bridge

Naj bralke in bralce spomnimo na odkrito in pošteno besedilo Skrb in hrana za glasbeno obrobje, ki ga je za revijo Muska (št. 9-10/05) prvič objavil priznani newyorški kitarist, skladatelj in vodja različnih glasbenih skupin Marc Ribot. Pred dobrim mesecem je navdušil s svojim avantrock triom, pravim bendom (in ne »projektom«, kot rad poudarja) Ceramic Dog v avstrijskem Saalfeldnu. Tedaj vsi skupaj še nismo vedeli, kaj točno se pripravlja v New Yorku, a toni pogovora niso bili optimistični. Razlog za dobro voljo je bil izvrsten koncert v tri leta starem, novem, arhitekturno prijaznem kulturnem centru, kjer domuje – kako lep naslov – saalfeldenški Center za sodobno glasbo. Pri tem »sodobna glasba« pomeni vse zvrsti kreativne glasbe, se pravi jazz, avantrock, sodobno komorno in improvizirano glasbo, glasbo didžejev itd. (nekaj, kar smo včasih, ko še ni bilo prazne žanrske oznake world music in njenih festivalskih pogonov, radoživo imenovali druga godba ali kar godba). A beseda je dala besedo o njegovi tedanji analizi stanja na klubski in kreativni glasbeni sceni v New Yorku. Od tod žalobni toni. Danes Marcov članek v angleškem izvirniku marsikdo zaskrbljeno prebira na spletni strani glasbeniškega kolektiva, aprila 2007 oblikovane koalicije Take it to the Bridge. Na začetku aprila je namreč zasebni glasbeni klub Tonic, osrednje koncertno prizorišče za neodvisne/eksperimentalne/jazzovske godbe, naznanil, da je zaradi dolgov in vrtoglavih najemnin primoran zapreti klub na spodnjem koncu Manhattna (Lower East Side). Glasbenike, ki so prej dobrodelno igrali za preživetje kluba v težavah, so bili presenečeni in nepripravljeni. Najemnika kluba jih o tem nista pravočasno obvestila. Šele po prvem šoku so se začeli na Ribotovo pobudo organizirati, razmišljati o nadaljnjih korakih. Oblikovala se je širša koalicija glasbenikov, organizatorjev in producentov (Issue Project Room, Arts for Art, ki organizira festival Vision, predstavnik neprofitne glasbene galerije The Kitchen) in pridobila podporo lokalne newyorške enote 802 vseameriškega glasbenega sindikata AFM. Šele tedaj je lahko stekla širša akcija. Nekateri glasbeniki in vpleteni so skrivali glavo v pesek, drugi so bili besni na najemnika kluba, tretji niso mislili, da gre zares za kakšno širšo »kulturno krizo« (denimo, vplivni John Zorn, ki je vseeeno igral zadnji večer javno odprtega Tonica in podprl protest glasbenikov). Samo v zadnjem mesecu so v istem predelu »globalnega mesta« zaprli štiri glasbene klube, med njimi živahna Sin-é in Continental. Širjenje ustvarjalnih glasbenih robov in formiranje scen so na Manhattanu v preteklosti omogočali trg (prek neodvisnih založb in prestižnih izdaj za velike založbe) in institucije stanovanjskih podpor, regulacija stabilizacije najemnin stanovanj, umetniških štipendij, javni in zasebni programi podpore umetnostim, deloma dejavnost glasbenega sindikata, ki je vsaj krepil zavedanje o glasbeniških pravicah, omejitvah in možnostih. Na drugi strani je bila odločilen dejavnik dolgoletna posredna finančna podpora evropske kulturne politike ameriškim ustvarjalcem – prek podpor evropskim festivalom, glasbenim klubom in »residenčnim« programom za ustvarjalce v Evropi. Učinek neoliberalne ekonomske, socialne in prostorske restrukturacije New Yorka in toliko bolj Manhattana je bil vse večje drobljenje kreativnih glasbenih scen, tekmovalna mentaliteta na način »pes žre psa« in krčenje možnosti vzpostavljanja koncertnih klubskih prostorov, od katerih je odvisna njihova estetska produkcija, izoblikovanje in razvijanje posebnega »glasbenega jezika metropole«, značilnega zvenenja. Tolikokrat slavljena zmuzljivost glasbe, njena dinamična sociala in zmožnost ustvarjanja novih prostorov in scen ima več obličij. Pogled onkraj ločnic »glasbenih svetov« in njihove organizacijske strukture takoj razkrije, kje se končuje njihova avtonomija. Godba »taspodnjih« je v času vse večje informatizacije in novih kanalov njenega razširjanja resda zadobila »samodejno«, »nematerialno« obliko. Toda glasbeni klub, najraje špelunka, podobna »škatli za čevlje«, kjer se realizira v menjalnem razmerju s poslušalci, ostaja njen nujni pogoj. Uveljavljeni glasbeni klub (ali glasbena založba) ni pasivno prizorišče. Postaja tako vpliven kot umetniške galerije v sistemu vizualnih umetnosti, pomemben določevalec okusa, usmerjevalec, kaj v godbah je »prihajajoče« in kaj »zastarelo«. Tonic je bil takšen klub. Bil je tudi eden redkih klubov, ki je predvsem po zaslugi odprtosti glasbenikov prekinil običajno enosmerno komunikacijo med ZDA in svetom in na svoj oder vabil kreativne glasbenike iz vsega sveta. Iz Slovenije je tam nastopil Bratko Bibič. V novonastalih razmerah je bil Tonic tudi eden redkih klubov, ki je glasbenikom po trdih pogajanjih izplačeval 75 % izkupička od pobrane vstopnine in zagotavljal minimalno plačilo za opravljeno delo. Tudi zato je veljal za enega svetovnih klubskih središč sodobne glasbe. S petkom, 13. aprila, ko so v njem zadnjič javno »legalno« muzicirali, se je vse podrlo.

Kruh in vrtnice

Glasbeniška koalicija je za soboto, 14. aprila, pozvala k demonstracijam pred Tonicom. Medtem so na njen naslov iz vsega sveta, tudi iz Slovenije, dobivali pisma podpore organizacij, glasbenikov, drugih ustvarjalcev, ljubiteljev glasbe. Peticijo je v nekaj dneh podpisalo več kot 1200 ljudi. Ni šlo več le za Tonic kot klub, marveč za status kreativne, sodobne umetnosti v surovih pogojih, ki jih diktirajo interesi profita, komercialna logika in vzbujeni življenjski slog razuzdanega »kulturnega porabništva«. Glasbeniki so klub zavzeli. Postal je njihov »skvot« v navzočnosti najemnikov kluba, Johna in Melisse. Zanju so z igranjem dobrodelnih koncertov in solidarnostjo podpornikov pred dvema letoma nabrali 100.000 dolarjev, da so klub rešili pred propadom. Kot je veleval odlok lastnika, bi moral biti klub izpraznjen. Vsi glasbeniki so vedeli, da bosta primorana poklicati policijo, saj bi bila drugače v prekršku. Varuhi reda so prišli okrog treh popoldan in vse pozvali, naj prostor zapustijo, sicer jih bodo morali prijaviti zaradi »motenja posesti«. Med odnašanjem glasbene opreme in ozvočenja, ki so ju klubu s svojim delom darovali glasbeniki, sta Marc Ribot in pianistka Rebecca Moore vztrajala na odru. Zavrnila sta poziv policije in odpela zadnji komad v starem Tonicu, Bread and Roses, legendarno pesem tekstilnih delavk med štrajkom v državi Massachusets leta 1912. Policaji so celo pokazali glasbeno občutljivost. Počakali so na konec pesmi in nato glasbenika priklenili z lisicami ter odpeljali na policijsko postajo. Prijavili so ju in čez štiri ure izpustili. Dogodek je odmeval. Bil je internacionaliziran. O njem so poročali vodilni newyorški časniki in svetovne glasbeniške spletne strani. Na zasedbi Tonica so med drugimi muzicirali pihalec Ned Rothenberg, plesala je Patricia Nicholson, dirigiral je Butch Morris, na marimbo sta igrala Nora iz Tribal Soundz in Jim Pugliese, na klavir Matthew Shipp, na violončelo Kim, na steel kitaro Clifton Hyde, Steve Dalachinsky je bral pesmi, igrali so tudi Roy Nathanson, Doug Weiselman in John King, pela je Gina Leishman. Vse do »Kruha in vrtnic«: As we go marching, marching, in the beauty of the day, A million darkened kitchens, a thousand mill lofts gray, Are touched with all the radiance that a sudden sun discloses, For the people hear us singing: Bread and Roses! Bread and Roses!

Razglasitev kulturne krize v mestu New York – boj za prostor

V torek, 17. aprila, so predstavniki širše glasbeniške koalicije pred mestno hišo priredili tiskovno konferenco. Navzoč je bil tudi vplivni mestni svetnik Alan J. Gerson. Svoja stališča so v imenu koalicije predstavili Marc Ribot, Patricia Nicholson Parker (organizacija Arts for Art), multiinstrumentalist Cooper-Moore, pihalec in skladatelj Ned Rothenberg in Rebecca Moore. Plesalka in organizatorka vodilnega nekomercialnega jazzovskega festivala Vision Patricia Nicholson Parker je poudarila, da »so se združili, ker so pravzaprav v vseh teh letih s svojim delom in dodatnim zbiranjem sredstev že zdavnaj poplačali prireditveni prostor za 200 ljudi, prispevali k mestni ekonomiji ter ugledu mesta«. Drugi so opozorili, da mora mesto priznati nepopravljivo škodo, saj s svojo urbano in kulturno politiko ruši kulturno dediščino mesta in spodjeda samooklicani status »svetovne kulturne prestolnice«. Multiinstrumentalist Cooper-Moore se je v ognjevitem performansu zahvaljeval: »Hvala, Pariz, hvala, London, hvala, Berlin, hvala, Lizbona, hvala, Avstralija, hvala, Japonska ...« in »zgovorno« izpustil svoje mesto. Mestni svetnik Gerson je sprejel »jezik« in argumente protestnikov. Priznal je, da gre v primeru zapiranja kluba Tonic za »kulturno krizo v New Yorku« in poudaril, da je potreben »javni poseg«, ki bo ublažil »zlom trga« in v globalnem tekmovanju med mesti rešil ustvarjalnost New Yorka. Obljubil je, da bo k razpravi pozval ostale svetnike in sprožil pobude za zakonodajno rešitev na ravni države New York: »Če tega ne bomo storili, bomo dopustili popoln propad prvovrstnih koncertnih prizorišč za novi jazz, avantgardno in alternativno glasbo.« Gersonova rešitev so posebne davčne olajšave za glasbena prizorišča. Pihalec Ned Rothenberg meni, da je edina rešitev za neodvisno glasbeno sceno v New Yorku evropski sistem javnih podpor. Izgovarjanja imena Evropa pa newyorški politiki ne slišijo radi. Pravi boj za prostor šele začenja. Popolna ugoditev zahtev glasbenikov bi pomenila, da mesto s podporo godbam prizna »javni interes«, a hkrati vse svoje napake in ravnodušnost. Kapitalski in nepremičninski lobi bo to težko dopustil, saj bi šlo za vzorčen primer, kako se mu zoperstaviti. Ena od zahtev je ali ohraniti klub in ga predati v roke glasbenikom ali pa zanj poiskati nadomestni javni prostor za 200 ljudi, ki bi postal neprofitni in ne bi bil podvržen vrtoglavemu naraščanju najemnin, ki vse zasebne klube sili v zapiranje oziroma selitev dejavnosti. Selitev čez East River v Brooklyn ali v Queens ni rešitev. Zapiranja grozijo tudi klubom, ki so se že pred leti preselili v Brooklyn. Cene nepremičnin so v novo razglašeni »boemski« četrti Williamsburg v zadnjem letu poskočile za dvakrat. Glasbena galerija Issue Project Room zaradi tega že išče novo primerno lokacijo. Primerjava z razpletom ob zapiranju legendarnega kluba CBGB ne vzdrži. Splošni vzorec je sicer podoben. Zaradi protestov in mednarodne odmevnosti je župan Bloomberg celo posegel v spor med lastnikom-najemnikom kluba in lastniki stavbe ter vplival na odlog njegovega zaprtja. Vendar lastnik kluba in (alter)rock srenja niso pokazali dovolj volje za njegovo ohranitev in nakazanih možnosti. V primeru Tonica je stanje drugačno. Glasbeniki bi radi ohranili prostor ne glede na mišljenje in ravnanje najemnikov kluba (oba bi rada nadaljevala z dejavnostjo) in lastnikov stavbe. Vanj so vložili lastno delo, prispevali k nakupu ozvočenja, prostoru podarjali glasbeno opremo, ojačevalce in igrali dobrodelne koncerte. Največja vrednost boja za prireditveni prostor je oblikovanje širše koalicije in jasni glasni glasbenopolitični »NE« spodkopavanju vsega, kar je zgodovinsko, socialno, kulturno in estetsko drugačno na spodnjem Manhattnu. Zgodovinske glasbene scene na Lower East Sidu in na downtownu nasplohse ne bi mogle oblikovati brez zavezništva kulturno in etnično raznolikih stanovalskih delavskih skupnosti, tradicije političnega organiziranja, močne uporniške svobodomiselne zavesti ter solidarnosti med različnimi družbenimi skupinami. Zato je ohranjanje kluba v tem predelu mesta tako pomembno. Časi niso enaki kot pred dvajsetmi leti, zgodovinski spomin pa vendarle še tli. Od tod tudi zavzemanje za ohranitev zgodovinskih prizorišč v tem predelu Manhattna. Radosti, da so glasbeniki različnih estetskih in kulturnih ozadij zmogli najti skupni imenovalec za javni protest in da so sprejeli pomembno podporo glasbenega sindikata AFM, ki ravno teh glasbenikov ni nikdar pretirano ščitil. Sprega bolj gibkega neodvisnega sindikalizma in uradnega sindikata je lahko izjemno močna karta v nadaljnjih akcijah in pobudah. Marc Ribot je opozoril na izjemno pomembno zbliževanje do sedaj relativno ločenih glasbenih svetov – »freejazzovske« srenje, zbrane okrog festivala Vision, in avatnrockerjev ter eksperimentalcev, ki so največ muzicirali v Tonicu, v The Stone in drugod. Patricia Nicholson Parker (festival Vision, Arts for Art) je odigrala ključno vlogo pri oblikovanju koalicije in je širokogrudno ponudila pomoč. Premoščanje teh včasih težko umljivih razlik na »sceni«, ki so ovirale skupna dejanja v obče dobro, je morda celo največji dosežek ob zapiranju Tonica. Mimogrede, letos Ribot s skupino Spiritual Unity in glasbo Alberta Aylerja prvič nastopa na festivalu Vision. Tako kot tudi Elliott Sharp. Program je bil najavljen pred združevanjem moči. Nekateri ustvarjalci, je po opisanih dogodkih povedal Ribot, ki na koncertih v Evropi razkazujejo svojo liberalno držo in jo podvajajo s svojo radikalno estetsko formo, so se poskrili. »Njihovo odločitev, da ne sodelujejo, spoštujem. Toda ne sprejemam njihove dvoličnosti, igranja svobodnjaka zunaj, doma pa njihovega klečeplazenja.« Razmik med »radikalno politiko« v glasbi in izven nje je kočljivo vprašanje. Predvsem ne pomeni, da glasbeni zven takoj napotuje na dejansko ravnanje. Tudi zato lahko včasih tako brezskrbno uživamo v inovativnih godbah in se predajamo njihovemu radikalnemu izrazu. Nanje prelagamo tisto, za kar včasih preprosto zmanjka poguma in srca. Dodajmo zgodovinsko utemeljeno in neovrgljivo trditev. Newyorški downtown, njegove pretekle in sedanje kreativne glasbene scene so na vsakem resnem svetovnem glasbenem zemljevidu, ki ni elitističen. Ne zaradi Verdijeve opere v Metropolitanski operi, ampak zaradi Ramones, Phillipa Glassa, Louja Reeda, Ornetta Colemana, The Lounge Lizards, Defunked, Laurie Anderson, Sonic Youth, Williama Parkerja, Johna Zorna, Marca Ribota.

Ičo Vidmar