Tori Amos

Nemirna diva

l. maja 2007 je izšel album American Doll Pose ameriške glasbenice Tori Amos, ki je v zadnjem desetletju bistveno redefinirala vlogo žensk v popu. Njena zgodba je zanimiva, preplet osebnega in glasbenega je v popolnem sožitju, kar ji omogoča konstantno avtentično in suvereno prisotnost na glasbeni sceni.

Veliko podrobnosti o njej sem prebrala v knjigi, pravzaprav neke vrste avtobiografiji, Piece by Piece (založba Plexus, London 2005), ki jo je napisala skupaj (in posebej) z Ann Powers, znano rokovsko pisko in kritičarko, tudi avtorico knjig Rock She Wrote: Women Write About Rock, Pop, and Rap in Weird Like Us: My Bohemian America.

»Z Ann sva se dogovorili, da se bova razkrili do obisti. Obe sva zapriseženi feministki, rojeni v šestdesetih letih, obe poročeni, materi, vsaka po svoje sva v glasbeni industriji. Tradicionalno vzeto sva sovražnici, toda da je ta najin knjižni projekt zaživel, sem dovolila Ann, da razstavi Tori Amos in njeno notranjost. Mene.«

Tori Amos, Courtney Love, Me'Shell Ndegéocello in PJ Harvey so pomnenju Lori Burns in Mélisse Lafrance, avtorici knjige Disruptive Divas, premaknile meje »sprejemljivega« ženskega glasbeništva tako na sociokulturnem kot na glasbenem področju. Izbrana skupina umetnic namreč s svojim ustvarjalnim delom ultimativno ruši dominantne diskurze o spolu, spolnosti, rasi in veri. Povsem se strinjam z omenjenima kritičarkama, še posebej v tistem delu, ko natančno definirata in razstavljata komponente glasbenega dela Tori Amos − ko v nedogled ponavljamo in iščemo v njeni glasbi zgolj in le osebnoizpovedne note, nehote ignoriramo socialni kontekst, iz katerega pravzaprav njene izkušnje vznikajo. Kaj sta torej tista specifika in posebnost Tori Amos, ki ju cenim in spoštujem? Veliko sem razmišljala v tej smeri, saj lahko, če pogledaš na hitro in površno, spregledaš mnogo detajlov in fines, ki jih v svoji glasbi razkriva. Najprej bi izpostavila njen glas, ki je razpoznaven, močen, izrazen, podobno kot je to recimo vokal pri Kristin Hersh ali Sinead O'Connor ali PJ Harvey. Druga značilnost, ki sem jo začutila pri njej, je pristop do popularne glasbe, do kreiranja lastnega glasbenega izraza, lastne glasbene forme, ki jo loči od predstave tipično t. i. moškega rokenrola. Suvereno je namreč po začetnih težavah, predvsem po izidu (neposrečenega) glasbenega prvenca znala preseči ta gordijski vozel odvisnosti od nasvetov glasbene industrije in se postaviti na lastne okope znanja in izražanja, komponiranja in petja. A o tem več kasneje; in da tudi o njenih pogledih na glasbeno industrijo z vsemi togimi pravili in tabuji ne govorim posebej. Znala si je prisluhniti, se povleči vase, zavrniti vse »dobrohotne« nasvete hipnih menedžerjev in postopoma ustvariti glasbenico, ki je ona sama. To pomeni, da spet nadaljuje svoje delo, piše, komponira v skladu z lastnimi načeli in sposobnostjo. Znana je po sočnih in bistrih intervjujih, je odkrita in direktna tudi v odgovorih na vse nebuloze agresivnega glasbenega miljeja; ne prenaša hipokrizije in malomeščanstva v vseh pojavnih oblikah. Le tako lahko deklasiraš in osmešiš hipne etikete kot npr. tisto iz maja 1994, ko so se na naslovnici revije Q pod naslovom 'Hips. Lips. Tits. Power' pojavile skupaj PJ Harvey, Björk in Tori Amos. Če je že obstajala medsebojna povezava, je bila ta, da so bile vse tri avtorice besedil, ki so »reflektirale eksplozijo vplivov, ki so vzniknili v devetdesetih«,ugotavlja Lucy O'Brien v knjigi She Bop. Površno etiketiranje glasbenih kritikov Tori Amos še dandašnji predstavlja in vzporeja kot ameriški odgovor na Kate Bush, vendar sama to prostodušno zavrača, češ da kot najstnica sploh ni slišala zanjo. Njena inspiracija je bila namreč Wendy Nelson, sošolka na klavirju, ki je odlično preigravala vse klavirske pesmi Brucea Springsteena.

Tori Amos (1963) − s pravim imenom Myra Ellen − je odraščala v Baltimoru v strogi verski družini. Oče je bil mestni pridigar, pastor, mama pa je nanjo prenesla vso ljubezen in strast do literature in glasbe; prav ona je bila tista, ki ji je igrala vse od Gershwin do Fatsa Wallerja; mala Myra Ellen pa je bila pravi čudežni klavirski otrok. Pri rosnih petih je namreč že skladala prve instrumentalne komade, pri devetih pa je instrumentalu počasi začela dodajati besedila. Pri petih se je že šolala na glasbenem konservatoriju Peabody, bila najmlajša udeleženka institucije, vendar je strogi šolski sistem zapustila pri enajstih. Sporno je bilo seveda to, da je bila veliko bolj naklonjena drugačni glasbi, tako je med drugim pri desetih letih predlagala učitelju, da bi se učili tudi o glasbenih delih Johna Lennona in McCartneya. Take in podobne misli so takrat zvenele še blasfemično, čeprav danes rada poudari, da se tudi Peabody konservatorij odpira sodobnim skladateljem, ki delujejo v sferi popularne glasbe. Med drugim so jo k sodelovanju pri učenju klavirja tudi povabili. Brala sem, naj bi bil glavni krivec za njeno neposlušnost instituciji rokenrol, še posebej Robert Plant in njegov način petja in pristop do glasbenega ustvarjanja. »Ko sem jih prvič slišala (Led Zeppellin, seveda), se je v meni nekaj premaknilo. Stopila sem do klavirja in njihova glasba se je transformirala v melodijo, ki sem jo ustvarjala. Naučili so me, kako ostati v ritmu, kako občutiti telo v tem ritmu in hkrati prenesti to kreacijo v klavir. Seveda sem se zavedala, da bo vse skupaj izpadlo drugače, ker sem pianistka.«Branje notnega zapisa in akademsko učenje glasbe je pri petnajstih letih zamenjala za igranje v živo, nastopala je po bližnjih klubih, največkrat gejevskih, nastope pa ji je v veliki večini urejal kar oče. Takrat, pri sedemnajstih letih, je po nasvetu prijatelja prevzela ime Tori namesto rojstnega Myre Ellen. Pri enaindvajsetih se je preselila v Los Angeles, deloma zato, da se znebi očetove menedžerske kontrole, predvsem pa, da nadaljuje z glasbenim raziskovanjem v novih teritorijih. Obdobja se ne spominja rada, iskala je svoj prostor pod soncem, maneverskega prostora ni bilo veliko, čas deklet za klavirjem je definitivno minil, so jo prepričevali na glasbenih založbah in ji v roke potiskali kitare ali takrat modne folk napeve. Potrebovala je kar nekaj časa, da je v sebi premlela, kaj pravzaprav želi, tudi na osebnem področju so se težave zgostile. Nekako v tem času je zorelo njeno prvo pomebnejše glasbeno delo, album Little Earthquakes.

Tesen kontakt z instrumentom je ohranila do današnjih dni. Pravzaprav ostaja klavir njena velika ljubezen in vir nenehne inspiracije. »Danes sedem za klavir tudi za trenutek, preden grem na intervju, recimo, ali preden nastopim v javnosti. Vračam se k Izvoru. Tako namreč lahko ugotovim, od kod v resnici izhajam, s pomočjo klavirja v bistvu zapisujem vse skupaj,«je zapisala v svoji (avto)biografiji. Klavir ji omogoča, da izživi vse svoje umetniške potenciale, da zapiše vse svoje misli, zgodbe, izrazi vso dualnost, večglasnost, ki jo občuti, kajti z eno roko lahko igraš prelestno melodijo, z drugo pa (lahko) ravno nasprotno. Združevanje profanega in svetega, strastnega in občutenega, se dogaja prav na klaviaturi, po kateri drsi in ustvarja. V pesmih se preigrava z miti in legendami, tudi pravljičnimi, ki so ji blizu. Izročilo rada prenese v današnji čas, a vedno z nekim razpoznavnim pečatom mitičnosti in realnosti. Preigrava vloge junakinj in boginj, ponavadi v konceptualno zaokroženih albumih, v katerih pa hoče predvsem izraziti občutje, saj je prepričana, da glasbe»ne le slišimo, temveč slednja prevzame vse čute«. Zato pesmi skrbno strukturira, gradi, polni s fragmenti, zbira vtise, ideje, vonje, barve, ki jih potem kanalizira v skladbo. Ni pravila o tem, kako pesem nastane − včasih v petih minutah, včasih jo gradi več let. »Pesem Lady Jane je začela pisati leta 1994 in še vedno dela na njej,« je o procesu nastajanja povedal Mark Hawley, studijski tehnik, ki vsa leta spremlja Tori Amos, sicer tudi njen mož in oče njune sedemletne hčerke Natashe. Pesmi Tori Amos nosijo v sebi atmosferičnost, poseben ritem; so večplastne. O svojih vplivih na pisanje besedil odkrito priznava, da ima po eni strani rada atmosferičnost britanske glasbe tipa Cocteau Twins in Talk Talk, po drugi strani pa obožuje pripovedne pesmi Brucea Springsteena tipa Thunder Road, ali pa izpostavlja stil, ki sta ga ubrala Lennon in McCartney v pesmi Martha My Dear. Najbolj pomembno pa se mi zdi njeno izpostavljanje Carole King, saj jo navaja kot eno najboljših klasičnih pop avtoric sploh. Da, to je prav tista Carole King, ki me je navdušila v otroških letih s svojimi klavirskimi pesmimi in epskim albumom Tapestry … Pesmi, ki ne priznavajo časovnih omejitev, ki gredo čez rob. Album Little Earthquakes (1992) je precej osebnoizpoveden, zelo avtobiografski in odkrito upesnjuje napetosti med odraščanjem v verski družini in njenim lastnim upornim seksualnim duhom ter željo, utreti si lastno pot. »Pesem Me and a Gun je njena poslednja izpoved, prošnja za oprostitev zločina, ki krivi žrtev namesto zločina,«je zapisano v knjigi The Sex Revolts (Simon Reynolds, Joy Press). V pesmi na svoj način izkriči ves bes in gnev, ki ga je doživela kot žrtev posilstva, vzporedno s tem pa verbalno ostro obračuna z vsemi tistimi, ki so ji tak razplet dogodkov napovedovali, češ da sama s svojo izzivalno in seksi podobo vzpodbuja take dogodke. Inspiracijo za naslednji album Under the Pink (1993−1994) je tokrat črpala iz slikarskih del Georgie O'Keeffe in Salvadorja Dalija, literature Alice Walker in ruske princese Anastasie Romanov. Album ima nekaj prekrasnih pesmi, hitov, ki so izšli tudi kot singli: God, Cornflake Girl, Pretty Good Year in Past the Mission (maj 1994), kjer ji družbo na vokalu dela Trent Reznor. Album Boys for Pele (1995−1996) je precej drugačen od predhodnih; posnet v lastni produkciji v neki irski cerkvi v County Wicklowu zveni bolj temačno; zvok pa je obogaten s harmonijem, cerkvenimi zvonovi in gospelovskim zborom. Zvočna slika in lirični vložki dajejo postopno vedno bolj razpoznavno glasbeno avtentično Tori Amos. In če je v preteklosti odkrito govorila o pritiskih patriarhalne družbe in moči vsakršnih religij, o svoji ženski svobodi in izraznosti, je na tem albumu odkrito spregovorila tudi o svojem odnosu do halucigenih drog. Čaj s hudičem je bil tako neposreden povod za njen komad Father Lucifer.

From the Choirgirl Hotel iz maja 1998 naplavlja na površje spet bolj osebne pesmi, ki so jih navdihnile poroka z dolgoletnim angleškim tonskim mojstrom Hawleyem in kar nekaj zaporednih nesrečnih splavov, preden je septembra 2000 le rodila hčerko. Tori zatrjuje, da je to njen najljubši album sploh … Opazni so tudi zasuki v liriki, ki iz osebnega preskočijo v nekoliko širši okvir (v pesmi Pandora's Aquarium se npr. obrača k svojim zvestim fanom in lastnim odnosom do tega fenomena; Tori Amos ima veliko zaledje oboževalcev tudi v gejevski skupnosti; v medijih jo pogosto predstavljajo kot gejevsko ikono; sama pa je v nekem televizijskem intervjuju povedala, da so jo prav geji − v času, ko je v njihovih barih še igrala − naučili, kako postati ženska. Podobno angažirana je tudi na naslednjem albumu iz leta 1999 To Venus and Back, kjer se v liriki navezuje na serijo nerešenih primerov ženskih samomorov na ameriško-mehiški meji. Album Strange Little Girls je album priredb, ki ga je posnela po krajšem odmoru, ki si ga je privoščila zaradi rojstva hčerke. Izhodišče je bilo pravzaprav preprosto: izbrati po lastnem okusu skladbe, ki so jih moški napisali o ženskah in jih prirediti tako, da se prilegajo ženski perspektivi, taki, ki jo raziskuje in jo navdihuje in o kateri vedno rada poje. Izbor sploh ni slab, zajema pa med drugimi tudi pesem The Velvet Underground (New Age), Stranglersov (Strange Little Girl), Toma Waitsa (Time), do recimo skupine Slayer (Raining Blood). Izidu albuma so kot po pravilu sledile krajše ali daljše turneje, na katerih Tori Amos spremlja tudi hčerka. Nezanemarljivo dejstvo, ki pa ni tako redko v popularni glasbi (ta trenutek mi prideta na misel vsaj še Kim Gordon ali Kristin Hersh). Tori Amos tudi sicer slovi kot ena izmed najbolj aktivnih glasbenic, ki vse od leta 1992 redno igra na turnejah širom po svetu. Po petnajstletnem glasbenem delovanju je v začetku leta 2002 založbo Atlantic zamenjala za drugo veliko založbo Sony/Epic. Album Scarlet's Walk, osmi po vrsti, ki ga je v celoti posnela v lastnem domačem studiju v Cornwallu, je že izšel pri založbi Sony. Album ponuja in odstira Torin alter ego, to je lik Scarlet, po drugi strani pa niza veliko vtisov in dogodkov iz preteklih treh let; lirika odkriva področje pornografije, homofobije in mizoginije, mazohizma, skratka vse tematike, ki so ji pisane na kožo in so pogosto v površnih kritikah spregledane in celo podcenjene. Kar moti, sta mogoče le klasična produkcija in stil pisanja besedil, ki smo ju pri njej navajeni in ki nikoli ne izskoči, temveč vedno lebdi. Eterično. Nikoli agresivno. Novembra 2003 je izšel album Tales of a Librarian, ki ga sama poimenuje »sonična biografija«; naslov seveda prihaja iz lastnega odpora do izraza »greatest hits«. Gre za glasbene zapise, ko so bili po njenem mnenju premalo raziskani v času nastanka, zato je te melodije poglobila in jih izbrala v takem sosledju, da sestavljajo njeno življenjsko zgodbo. Februarja 2005 je v albumu The Beekeeper, mogoče najbolj melodičnem albumu sploh, izpostavila tematiko smrti, odraščanja in vseh romantičnih konfliktov, ki spadajo zraven. Ali kot to romantično izpove sama v intervjuju za revijo Uncut: »V pesmih je v ospredju ženska, ki obišče vrt življenja in utrga sadež z drevesa znanja. V tem trenutku izkusi vsa mogoča občutja, od strasti do izdaje, sebične ljubezni, zapeljevanja in skušnjav ter razočaranj.«

V sklopu evropske turneje je Tori Amos poleti 2005 gostovala na festivalu v Glastonburyju, septembra istega leta pa sem jo poslušala v sklopu festivala Meltdown v Londonu pod kuratorstvom Patti Smith. Album American Doll Posse naj bi po besedah Tori Amos na površje spet pripeljal njeno uporno in bojevito plat. Album bo v živo promovirala na svetovni turneji, ki se bo začela 28. maja v Rimu in nadaljevala s šetstnajstimi koncerti v Evropi, med njimi je omenjena tudi Ljubljana.

Varja Velikonja