ANTIBALAS

Security

Anti-, 2007

Newyorški, natančneje brooklynski kolektiv Antibalas (pred časom Antibalas Afrobeat Orchestra) se je v zadnjih desetih letih prebil med najprepoznavnejše sodobne afrobeat zasedbe. Security je njihov četrti album, prvič pa so resno opozorili nase, ko so izdali ploščo Liberation Afrobeat vol. 1 pri mednarodno priznani založbi Ninja Tune.

Zanimivo je, da je zasedba zelo dinamična, saj se člani (ki jih je ponavadi okoli dvanajst) neprestano menjajo, rotirajo. V bistvu je stalnica le jedro skupine, med njimi naj izpostavimo »frontmana« Martina Perno in kitarista Marcosa Garcio, ki je pred kratkim izdal izjemno posrečen samostojni album Manifest Tone vol. 1 (pod psevdonimom Chico Mann). O zvrsti afrobeata, ki združuje afriške godbe (predvsem nigerijske tradicije) z jazzom, funkom, soulom ... in za razvoj katere gredo največje zasluge »vizionarju« Feli Kutiju, je bilo povedanega in napisanega že ogromno. Zadnja leta pa prihaja do trenda revitalizacije, ponovnega razcveta zvrsti. Pojavljajo se nove, večinoma neafriške skupine, ki sicer nekoliko bolj sproščeno, nestrogo prevzemajo vzorce Kutijevega izročila. Te pobude so povezane tudi s pojavom retro funk zasedb in ti dve sceni se nedvomno deloma prekrivata. Med te mlade afrobeat in funk skupine štejemo Nomo (ki prihajajo iz Detroita), The Bamboos (Perth), Quantic Soul Orchestra (London) in seveda Antibalas. Vendar pa so se slednji z albumom Securitynekoliko oddaljili od zvoka, ki smo ga pri njih vajeni. Seveda je na plošči še zmeraj ogromno bogatih in nenadnih udarcev pihalne sekcije. Ritmična sekcija je še zmeraj izjemno razgibana in v primerjavi s prejšnjimi albumi celo točnejša, natančnejša, bolj ostra. Besedila so v skladu z afrobeat tradicijo politična, v bistvu gre bolj kot za prava besedila za izpostavljanje parol in gesel, ki so naperjena proti ameriškemu (in svetovnemu) establišmentu. Glavna novost pa je večja mera eksperimentiranja, predvsem z vključevanjem ne preveč konvencionalnih instrumentov (npr. neke različice jeklenih bobnov). Tudi stilsko so se Antibalas nekoliko spremenili, saj na plošči poleg vsaj dveh res klasičnih afrobeat posnetkov najdemo tudi dva, ki sta precej eksperimentalna, ki ju zvrstno ne moremo definirati in ki vključujeta neznačilne aranžmaje in harmonije. Zadnji posnetek, Age, je tudi nepričakovano počasen in jazzovski. Vse naštete spremembe so verjetno povezane z dejstvom, da je ploščo produciral »alternativec« John McEntire, znan po svojem delu za zasedbi Tortoise in Stereolab. Plošča je tudi izšla pri »levo usmerjeni« založbi Anti-, ki je podzaložba Epitapha in ki izdaja izjemno raznozvrstne izvajalce (Buju Banton, Blackalicious, Elliott Smith, Tom Waits ...).

Zasedbi Antibalas je uspelo s Security posneti še eno izjemno zanimivo ploščo. Na njej lahko slišimo vse, česar smo pri kolektivu vajeni (in kar od njih pričakujemo), torej udarni, že skoraj bigbandovski afrobeat, hkrati pa nam ponudijo tudi mala zvočna presenečenja in to ravno v pravi dozi. Tako je jasno, da se Antibalas še zmeraj razvijajo, da razmišljajo o novih pristopih in se lotevajo novih glasbenih prijemov tudi v praksi. Kar pa je za obstoj velikih skupin nuja.

Borja_M