RUDI BUČAR

Kambiament

Dallas Records, 2007

Ste opazili, da ko se Istrani zapredejo v kokon ljudske muzike, je to vedno tista, kateri rečejo naša istrska in ne slovenska ali italijanska ali hrvaška? Etnična identifikacija je za Istrane namreč primarna in hkrati zelo pregibna kategorija. Te istranske ekskluzivnosti si ne tolmačim kot dejanje nekakšnega zakrknjenega lokalpatriotizma ali celo snobizma do vsega, kar ne prihaja iz tistih krajev. Istrani so že več kot četrt stoletja ponosni zastopniki in popularizatorji svoje pretekle in sedanje glasbenokulturne izkušnje (pri čemer ni važno, ali jo imajo(-mo) za konstruirano, zamišljeno ali avtentično), ki se je tesno povezala z bivanjskim kredom »biti Ištrijan«. In za »biti Ištrijan« v glasbenem smislu je verjetno enako pomembno, če godeš na bajs, vijulin, prepevaš pri Šavrinkah, drgneš »stratokasterico« v lokalnem rock bendu ali če si preprosto Rudi Bučar. Bučar danes predstavlja enega vodilnih istrskih »tradikalistov« – radikalnih presnavljalcev tradicije, mladeniča z raznoterimi glasbenimi izkustvi, ki je svojo ištrijanskost preizkušal že s prvencem Kapot, na katerem je istrsko-beneške viže zavil v plašč lahkotnejših, sredinsko rockerskih všitkov. Z novim albumom Kambiament pa se predstavlja v vlogi zrelega misleca in ustvarjalca istrske muzike današnjega časa, ki drzno in smelo raztaplja meje med ljudskim ter popularnim.

O kambiamentu na simbolni ravni pripoveduje že kvadratura fige na ovitku – upodobitev spremembe, ki je gibalo življenja in razvoja vsakršne glasbe – najbolj sofisticirane, a tudi najbolj elementarne. Po vsebinski plati pa ploščo odlikujejo predvsem aranžerska tankočutnost, večžanrska širina in večkontekstualna razsežnost. V njej se prostori ustvarjanja glasbe, kot so Gabrova dnevna soba, osmica pri Krmacu ali Đegerjeva njiva, zdijo prav tako pomembni (so)oblikovalci vsake od trinajstih skladb (in enega recitala) kot Rudijevi prijatelji – rock in folk glasbeniki, ki so jim vdahnili končno podobo. V skladbah, ki jih poznamo že z repertoarja Istranove (Storu si je lepi vrt, Dajte dajte), Vruje (Starinski ples, One dvi naranće) in drugih istrskih revitalističnih skupin, ter tiste, ki jih je Rudi bodisi posnel med pevci/pevkami v Istri ali napisal sam (Canto da strada), se melodične in ritmične pop-rock karakteristike nenasilno in domišljeno, enkrat bolj mehko in akustično, drugič bolj električno in radikalno (uporaba loopov, efektov) prepletajo s tradicionalnimi.

Kambiament tako kljub intenzivnemu pretoku raznorodnih glasbenih stilov, vplivov in idej (pri nastajanju je poleg Rudija sodelovalo kar petnajst glasbenikov/-ic) izzveni kot celostna, organska plošča, ki predstavlja novi moment glasov Istre. Skrajni čas je, da Rudiju Bučarju prisluhejo tudi tisti, ki si pred vznemirljivo inovativnimi folk godbami iz provinc še vedno trmasto zatiskajo ušesa.

Katarina J.