Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Matej Krajnc

JOHNNY CASH AT SAN QUENTIN

Sony/Legacy 2006

Pri »podružnici za sladokusce« založbe Columbia/Sony je pred nekaj leti že izšla razširjena različica Cashevega koncerta v zaporu San Quentin. Leta 1969 je z izvirno različico postal najbolje prodajani izvajalec tistega leta in prehitel Elvisa in Beatle. »Izvirna različica« je bila sicer precej kratka, močno okleščena, vendar se zdaj, ko imamo pred seboj menda res celotno zgodbo s solističnimi prispevki Statlerjev, sester Carter in Carla Perkinsa vred, zdi, da je okleščenost prispevala k bolj koherentni plošči. S tem seveda nočem reči, da je nova izdaja na dveh zgoščenkah – pridan je še DVD z dokumentiranim koncertom, kot ga je takrat posnela (in zmontirala) Granada TV – slaba, ravno nasprotno, čeprav se mi je zdel koncert v zaporu Folsom, ki je na plošči izšel leto prej in tudi podiral rekorde, osebno precej boljši. Proti Folsomu Quentin nekako zbledi – in Madison Square Garden, ki ga imamo v obliki zgoščenke tudi že nekaj let, prav tako. Cash je za nastop izbiral najboljše in tudi na DVD-ju vidimo, kako »nevaren« in brezkompromisen je leta 1969 še znal biti; kaki dve leti zatem se je precej umiril in divji duh se je umaknil duhu »očeta Amerike«, kot je nekoč dejal Kris Kristofferson. Zajel je vso svojo kariero: obdobje pri založbi Sun in vse ostalo do leta 1969, še celo pesem s takrat sveže plošče Hello I'm Johnny Cash je zapel (Blistered) in tudi precej pesmi, ki jih ni zares pogosto (ali še nikoli prej) izvajal – denimo Darling Companion Johna Sebastiana, ki tokrat kot duet precej bolje uspe kot Jackson. Zasedba je v odlični formi in pesmi San Quentin in A Boy Named Sue kažeta Cashevo uporniško držo, ki je pa bila še bolj vidna v zaporu Folsom, kjer je njegova pojava na odru prav vpila zapornikom: Fantje, naredite sranje! Vendar se kljub temu ne moremo znebiti občutka, da gre za še en Cashev šov, medtem ko je bil Folsom enkraten udarec. Četudi tam ni pel nobenih improptujev kot tokrat A Boy Named Sue.

V dokumentarcu rahlo iritirajo vpadi izpovedi zapornikov; če bi vsaj pustili vmesne pesmi v celoti … Sicer je ganljivo poslušati te zgodbe, vendar motijo tisto osnovno – koncert. Kaj reči drugega kot morda okriviti slabo montažo! Ali pa tako mora biti … Vendar se vprašamo: je to potem koncert ali dokumentarni film? Kombinacija, kakršna je, je sicer zgodovinska, vendar zgodovino kruto presekava na najbolj zanimivih mestih. Človek pa je vseeno vesel, da se je Cash spomnil starega gospela The Old Account (posnel ga je 1959 za album Hymns) in da ima koncert končno pred seboj v celoti. Ja, pa res, tudi Folsom so pred nekaj leti izdali v razširjeni obliki in mu gre očitati podobno kot Quentinu – okrčena izvirnika premoreta »tisto nekaj«. Sicer pa lahko tudi na tej različici pač preskakujemo komade, če nam niso všeč. Kar bi bilo seveda škoda.

Matej Krajnc