Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Matej Krajnc

JOE COCKER

Hymn For My Soul

EMI/Dallas, 2007

Joe Cocker je, tu ni kaj, ponavadi znal najti pesmi, ki so pristajale njemu in njegovemu glasu; včasih sicer z malce ponesrečenimi kombinacijami, a ko mu je uspelo, mu je res uspelo in uspeva mu še vedno; v časih, ki so sicer naklonjeni legendarnim izvajalcem, predvsem takim, ki so jih pred nekaj leti že odpisovali. Hej, hudo še brcajo!

Osebno mi je bila prejšnja Cockerjeva plošča bolj všeč. Bil sem − navdušen! − tudi na koncertu in repertoar s tiste plošče (Heart and Soul, 2005) mi je nekako bolj »sedel«, zdela se mi je enostavno boljša. Morda sem bil pristranski; precej pesmi na njej je v določenih obdobjih (v izvirnikih) močno vplivalo name … Je pa zato nova plošča verjetno umetniško bolj celostno domišljena. Posneli so jo namreč v studiu v živo, brez odvečnih čiščenj in operacijskih posegov. Cocker je, na prejšnji plošči uglajen in pretresljiv, na tej postal malce bolj »umazan«, torej tak, kot ga poznamo v najboljših izdajah iz šestdesetih … Spet je tudi izbiral med mojstri – Stevie Wonder (You Haven't Done Nothing), John Fogerty (Long As I Can See The Light), Solomon Burke (Don't Give Up On Me), Dylan (Ring Them Bells), George Harrison (Beware Of Darkness). Nobena ni bila sicer napisana prav zanj, a vendar se pri kakšni Don't Give Up On Me tako zazdi. Pa ne samo repertoar, tudi bend je izbran – Jim Keltner, Benmont Tench, Dave Palmer, Bob Babbit … In zanimivo: Keltner, ki je igral na zvokovno enem najbolj soulovskih Dylanovih albumov Slow Train Coming (1979), je zdaj prisoten na plošči s predelavo Dylanove Ring Them Bells, ki se je izvirno znašla na plošči Oh Mercy leta 1989 – kritiki so rekli: vrnitev v formo; avtorsko morda že, ampak interpretacijsko je bila prejšnja Down In The Groove povsem ekvivalentna. Ring Them Bells je zame tudi ena najboljših izvedb na novem Cockerjevem albumu, poleg Long As I Can See The Light in čudovite Don't Give Up On Me.

Cockerja pot najverjetneje ne bo spet zanesla v Ljubljano, da bi Don't Give Up On Me slišali še v živo, vendar nič zato. Silhueta na zadnji strani plošče obeta še marsikaj. In himničnost tokratne Cockerjeve glasbe tudi – ni namreč kar tako naslovil plošče Hymn For My Soul. Lowova naslovna pesem sicer zaključuje ploščo, a v kontekstu ji s tem daje nekakšen občutek tematskosti, ki je pri Cockerju nismo vedno vajeni. Prepriča pa!

Matej Krajnc