BENJAMIN ESCORIZA

Alevanta!

Riverboat Records, Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Benjamina Escorizo poznamo kot pevca in soustanovitelja španske zasedbe Radio Tarifa, ki je konec lanskega leta zaključila svoje poslanstvo združevanja flamenka z arabskimi, sefardskimi in severnoafriškimi motivi. Escoriza na svojem solističnem prvencu ne le nadaljuje ideje mešanja omenjenih izročil, marveč stopa še nekaj korakov naprej v raziskovanju sožitja med tradicionalnim in modernim, saj vešče cepi starodavne godbene oblike in pripadajoča glasbila z moderno produkcijo in pop senzibilnostjo. Slednje predvsem pomeni, da so skladbe z albuma kratke, jedrnate, zgoščene ter bolj po(p)-skočne in zapomnljive, z bolj »klasičnim« refrenom, za razliko od precej razvejanih skladb Radia Tarife s poudarkom na filigranskih, pretanjenih instrumentalnih pasažah. Escoriza je za ta lepo tekoč album angažiral kopico sodelavcev. Na zvočno izjemno bogatih, a nikoli nasičenih pesmih igra tudi njegov tovariš iz prejšnje zasedbe Vincent Molino, ki med drugim skrbi za flavto nej, harmonij ter programiranje. Slednje je uporabljeno le v nekaterih pesmih in vedno z mero; ustvarjalci ga očitno razumejo (le) kot še en instrument in ne nujno kot sredstvo ustvarjanja, ki naj zamenja doneske glasbenikov v živo. Prav nasprotno, saj komadi kipijo od razkošja instrumentov (od marimbe, flamenko kitare, violine, saksofona, električnih kitare in basa ter klaviatur do šcepca tolkal), med katerimi noben ne sili v ospredje, temveč fino poudari tok pesmi, ki ga suvereno in zapeljivo pelje malce raskav, seksi Benjaminov vokal, občasno podprt še s kakšnim drugim, moškim ali ženskim glasom ter neizbežnim ploskanjem. Številni gostje (med bolj znanimi je slepi maroški multiinstrumentalist Hassan Erraji, ki je s skupino Arabesque pri isti založbi izdal kar nekaj albumov) skupaj z Escorizo tudi sopodpisujejo večino skladb, ta zvokovna skupnost ali pa kar tovarištvo, zarota enako čutečih lepo odseva v občutkih ujetosti in medsebojnega razumevanja ter užitkarskega igranja. Čeprav v promocijskem spremnem tekstu pravijo, da se Escoriza na solističnem prvencu še bolj osredotoča na flamenko, sam nimam tega občutka. S tem nočem povedati nič slabega, pač pa (individualno) mnenje, da je Escoriza stopil v polje številnih sodobnih avtorjev moderne glasbe z zaslombo v tradicionalni godbi. (Od njih se razlikuje v tem, da se naslanja na flamenko in ni v tem njegova godba načelno nič drugačna od, denimo, na keltsko izročilo naslonjenega irskega folkrocka.) In stopil je s trdnim, zanesljivim korakom, z navdihom, ki je vsaki pesmi pridal nek poseben občutek. Dva komada nosita podnaslov »maroški miks«, pri enem pa se Escoriza simpatično poigrava z rapanjem. Z dolžnim spoštovanjem do tradicionalnih oblik (flamenko, rumba, buleria in tango) ter poseganjem po sodobnem zvoku ohranja Escoriza zelo slišne nanose arabske in maroške godbe, ki pa jih spretno poveže z od drugod izvirajočimi prvinami. Včasih kakšni komadi – ko ne plavajo v neparnih arabeskah – dobijo »štih« mediteranske godbe v najširšem in najžlahtnejšem pomenu. V eni pesmi se tako oplazi ob šanson z žensko recitacijo v francoščini. Drugič spet je flamenko v ospredju, tako v njegovem zapeljivem raskavem vokalu kot v ploskanju in vzklikih »ale!«, podprtimi s kitarskimi pasažami in soli. Nasploh pa imenitno prežemanje Escorizovega vokala z drugimi vokali ter s številnim, skrbno odbranim instrumentarijem naredi iz komadov raznovrstne in mamljive zvočne podobe, v katerih se ves čas nekaj dogaja in to na več ravneh. Alevanta sledi poslanstvu, vsebovanem v naslovu – v prevodu Vstanite! (lahko pa v njem najdemo tudi besedo Levant) – in nas zlahka prisili h gibanju in poplesavanju ter neizogibnemu pritisku na gumb »ponovi«.

Mario Batelić