Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Brane Škerjanc

LEGENDS OF MOTORSPORT

Remnants From The Big Bang

Reverberation, 2006

Očitno Legends of Motorsport (L.O.M.S.) poleg sočnih rockovskih zvokov obožujejo tudi hitre avtomobile in motorje. Simbolizem avtomobilizma in rohnečih motorjev v kontekstu benda ni le za lase privlečena ideja. Njihova sodobna godba dejansko deluje kot dobro delujoč in predvsem zelo hrupen motor. Bend iz avstralske Tasmanije, natančneje iz North Hobarta, se je že ob koncu devetdesetih znašel v epicentru avstralskega rockovskega dogajanja. Njihov razvoj se je naglo razplamtel, ko so se fantje ob koncu devetdesetih preselili v Melbourne. Do danes so si uspeli z izredno divjimi in suverenimi koncertnimi nastopi ustvariti slavo enega od najbolj prepričljivih avstralskih bendov. Odre so si delili s številnimi veliko bolj zvenečimi imeni, kot so na primer Queens of the Stone Age ali The White Stripes. V primeru L.O.M.S. imamo opravka z izvirnim in v sodobnem času precej samosvojim pristopom, ki vzbuja pozornost s svojim bujnim zvokom. V zasedbi so se do danes zvrstili številni glasbeniki, ki jih vodi kitarist, orglar ter vokalist Richard Fyshwick. S časom se je zvok benda prevetril, za kar so verjetno zaslužne številne menjave v zasedbi. Na njihovih začetkih so bili v ospredju predvsem kitaristi. Kar trije so bili v zasedbi, dokler niso ene od kitar nadomestili z orglami. Na svojih prvih dveh EP-jih so L.O.M.S. zveneli pretežno konvencionalno in linearno. Raziskovali so predvsem enoakordne kitarske strukture. Na trenutke so se spuščali celo na teritorij stoner rocka. Dokaj nenavadno je tudi to, da so na svoj prvenec čakali skoraj deset let, kar je še dodaten dokaz, da jim gre v prvi vrsti za koncertno glasbeno izražanje. Po večkratnem poslušanju lahko ugotovimo, da se je splačalo čakati. L.O.M.S. so namreč posneli enega od izvirnejših prvencev v zadnjem obdobju. Združevanje hardrockovske preteklosti iz sedemdesetih let in sodobnih zvočnih rešitev jim gre dobro od rok. Ne zvenijo več tako zaverovano in naivno kot povprečni sodobni hardrockovski bendi, ki so usmerjeni v retro preigravanje že slišanega. Imajo povsem originalen in svež zvok. Glede tega jih verjetno rešujejo ravno orgle, ki so močno potisnjene v ospredje in skrbijo za notranjo glasbeno dinamiko. Zanimivo je, da ne služijo zgolj za melodično nadgradnjo celote, temveč v prvi vrsti kot instrument za ritmične naloge. Prav tako so zanimivi odsekani hardrockovski kitarski ritmi, ki se na trenutke že spogledujejo z določenimi vzorci funkovskih in soulovskih rešitev. Kitarski solistični vložki in prehodi so dokaj netipični, na trenutke prav odbiti. Za zvočno pestrost posameznih skladb poskrbijo tudi nevsiljiva pihala. Suverena glasbena medigra med posameznimi instrumenti se izvirno dopolnjuje z rohnečim, kričavim glasom vokalista Richarda, ki spretno vodi celotno zasedbo. Seveda je vse skupaj začinjeno z dobršno mero preizkušenih garažnih rockovskih »rifov«. Ne smemo pozabiti na izstopajoče bobnanje. Whiskey Ago Go zelo veliko dela na zanimivih prehodih in preobratih, ima tudi močan ter točen udarec, ki ga je povzel po očetu takšnega sloga, Johnu Bohnamu. Po drugi plati se celotna zasedba ne sramuje spogledovanja z modeliranjem prekanjenih pop refrenov. Za takšne zaključke je morda odgovorno tudi precej bohotno produkcijsko delo. Slednje je v primeru albuma Remnants From The Big Bang nevsiljivo umerjeno in objektivno predstavlja avtorsko delo glasbenikov. Z dovršeno produkcijo je bend pridobil sodoben, a tudi sočen pridih, ki kliče po predstavitvi na velikih mednarodnih odrih.

Brane Škerjanc