Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Brane Škerjanc

LIVEFASTDIE

Bandana Trash Record

Dead Beat Records, 2006

Ime benda LiveFastDie izhaja iz G. G. Allinovega tatuja in posredno nakaže, kakšne vsebine lahko pričakujemo na albumu Bandana Trash Record. Takoj je jasno, da ne bomo slišali kakšnega pretirano spoliranega izdelka, ki bi se prodajal pod oznako punk. S takšnimi produkti naj se kar ukvarjajo večje neodvisne punk založbe. Sla po preživetju je namreč neustavljiva, vendar ne za odbitega Camera Werewolfa. Skrivnostnež iz malega ameriškega mesteca Littleton trenutno deluje v Brooklynu in je zaslužen za enega od najbolj prepičljivih punkrockovskih albumov lanskega leta. LiveFastDie je praktično bend v eni osebi, saj je Werewolf kar sam odigral in posnel svoj zvočni prvenec. Na ovitku albuma so sicer navedeni vzdevki članov benda, vendar je očitno, da si jih je odbitež izmislil. Ta se drži načela, da je najbolje imeti popolno kontrolo nad bendom in to je logično najlažje, če za vse poskrbiš sam. Za nastope si sposoja proste člane iz drugih sorodnih zasedb, ki jih menja kot po tekočem traku. Izvorno načelo »naredi sam« je torej temeljna lastnost albuma Bandana Trash Record. Camero se že od svoje rosne mladosti navdušuje nad omenjenim G. G. Allinom in Rokyjem Ericksonom in Bandana Trash Record je rezultat tega navdušenja. Želel je posneti ploščo, ki bi zvenela kot prvenec G. G. Allina in bi hkrati zajela odštekano žilico Rokyja Ericksona. To mu je uspelo hitro, neposredno in dokaj prepričljivo, saj je postal album vroča tema forumov, ki se posvečajo godbam iz globokega punkrock podzemlja. Album je bil posnet s preprostimi snemalnimi napravami in temu primeren je tudi zvok. Trash je kar primerna beseda za opis zvočne celote. LiveFastDie v drvečih, kričavih skladbah zajema neposredno »lo-fi« zvočnost kakšnih The Mummies ali Supercharger, ki jo prepleta z odločno protidružbeno držo zgodnjih Angry Samoans. V posamezne skladbe so vpleteni tudi vplivi Ramones in celo distorzirane kitarske linije The Stooges. Camerov vokal zelo spominja na zgodnjega G. G. Allina in je kričav, na trenutke tudi dokaj visok. Vsi navedeni vplivi so združeni v eno celoto, ki navdušuje neposredno in to zaradi izjemnega občutka za ustvarjanje enostavnih, a privlačnih skladb. Večina skladb je bila zamišljenih na basovski kitari, kar se odraža v izjemno enostavnih a domiselnih basovskih strukturah. Te se neprestano navezujejo na tipične rock'n'roll obrazce. Podobno je tudi z medigro posnetih kitar. Ritem kitara skrbi za punkovsko ostrino, medtem ko so solistični vložki in prehodi na drugi kitari izvedeni z bahavim stilom rock'n'rollovskega hedonizma. Ritem bobnov je popolnoma potisnjen v ozadje, kar je pri posameznih skladbah nekoliko moteče. To je edina temnejša plat albuma, pa vendar se odličnih veseljaških in dinamičnih skladbic ne da uničiti niti s primitivno »trashersko« produkcijo. Skladbe so izjemno kratke in redko presegajo dolžino dveh minut, tako da je album dolg le dobrih 23 minut. To je v primeru LiveFastDie dodatna kvaliteta, saj si lahko plošček zaradi izjemne neposrednosti in hedonističnega naboja brez slušnih naporov zavrtite večkrat. Besedila skladb so zaznamovana s poceni humorjem in vsemi možnimi obscenostmi. Zločesta protislovna vsebina besedil deluje nekako ironično in na samosvoj, nezahteven način izraža kritiko do sodobnega degeneriranega sveta. Prvenec LiveFastDie je še en dokaz več, da punkrock še zdaleč ni mrtev.

Brane Škerjanc