LOW

Drums And Guns

Sub Pop, 2007

Če bi se človek oziral samo na naslov plošče in založbo, bi bil močno zaveden. Če bi izbrskal še podatek, da so Low nastali leta 1993, torej nekje na vrhuncu t. i. grungea, in bi tovrstno glasbo pričakoval tudi od tria iz Minessote, bi se zmotil še enkrat. Low so kvečjemu nasprotje udarnega in glasnega rocka, namenili so se igrati čim bolj počasi in potiho. Ni bilo prvič, da se je določen avtor odločil za negacijo prevladujočega gibanja. To se dogaja ves čas, le da je plavanje proti toku dokaj utrudljivo početje in le redkim uspe obrniti tok v svojo smer. Low seveda niso visokoleteča skupina, ki bi v besedilih in dejanjih ponujala neslutena razodetja. Zato pa so bili vedno nekje tu. V komercialnem smislu so še najdlje prišli do ponudbe, da prispevajo glasbo za TV-reklamo in po drugi strani so bili že blizu razpada po živčnem zlomu vodje Alana Sparhawka. Menda dogodka vzročno nista povezana, a Low so se le zamislili. Ko so po šestih albumih podpisali za Sub Pop, zibelko t. i. grungea, so se prvič premaknili iz »mrtve« točke slowcora, termina, ki se jih je hočeš, nočeš za vedno oprijel. Prvič so izskočili iz svoje kože, privili kitarske ojačevalnike in pospešili ritem. Plošča The Great Destroyer je naletela na dober odziv, a člani Low so kasneje notranje prebujen »rock'n'roll« razmejili – Alan je z novim basistom v Low, Mattom Livingstonom, ustanovil »pravo« rockovsko skupino Retribution Gospel Choir in tam lahko sprošča višek nakopičene energije. Z Low pa se je vrnil v objem domače ležernosti. Očitno jim je vmesna sprememba dobro déla, Drums And Guns je zlahka njihova najboljša plošča.

Za glasbo, kakršno igrajo Low, je še posebej pomembna produkcija zvoka. Vsaka podrobnost je še bolj izpostavljena, slišna. Še enkrat so vpoklicali Dava Fridmanna in ta jim je nastavil zvok, ki ga na danes posnetih ploščah ne slišimo več. Tolkala oziroma bobni na enem kanalu in vokali na drugem, kar se je počelo sredi šestdesetih let, ko ni bilo niti dovolj stez na magnetofonu. S tem je Fridmann odprl zvočni prostor in dodal patino sicer sodobnim postopkom zankanja. No, glavna odlika plošče vseeno leži v prispevkih zakonskega para Alan Sparhawk-Mimi Parker. Njuno petje je gospelovsko navdahnjeno, a zadržano, brez pravih vrhuncev in sprostitve. Odlično se ujemata z lebdečimi klaviaturami, odmaknjenimi tolkalskimi zankami in mestoma nazaj predvajano kitaro.

Naslov plošče Drums And Guns vseeno ni tak zgolj po naključju. Le da so vojaški boben in puške že zapustili opustošeno bojno polje, ko so prišli Low s svojimi žalostinkami. To »bojno« polje je v njihovem primeru sinonim tako za njihova zasebna življenja kot za prava žarišča spopadov: »All the soldiers, they’re all gonna die. And all the little babies, they’re all gonna die,« gresta prva verza uvodne Pretty People in skozi celoten album se vleče rdeča nit antagonizma, ki praviloma žalostno konča. Low so tokrat posneli skrajno pesimistično ploščo, brez izrazitih vzgibov, brez svetlega žarka upanja. Ker pa žalobni ton ni poza, ampak prepričanje, in ker imajo Low preprosto občutek za kompozicijo, je plošča v nečem zagotovo uspešna. Ko se izteče, pusti močan vtis, morda ne najbolj prijeten, prej tesnoben in predvsem avtentičen. Vtis, da smo poslušali glasbo, ki se je večina drugih »pop« skupin ne zmore niti približati.

Janez Golič