MAJA OSOJNIK QUARTET

Oblaki so rdeči

Jazzwerkstatt Records, 2006

Maja Osojnik je v Kranju rojena, a v Avstriji delujoča, vsestranska, sicer pa klasično izobražena glasbenica (igra na kljunasto flavto), ki se ukvarja istočasno z več projekti, od klasičnih (zasedba Mikado) prek rockerskih in eksperimentalnih (Low Frequency Orchestra, Balkon) do pričujočega, v katerem se po jazzovsko loteva večinoma slovenskih ljudskih pesmi (edina izjema je Ježkova Hiša številka 203) in s katerim bo nastopila na letošnjem ljubljanskem jazz festivalu. Če smo doslej pri nas pri obravnavanju ljudske zapuščine poznali bolj ali manj konvencionalne jazzovske prijeme, se Osojnikova ne boji poseči v tkivo tvorno, inventivno in drzno. Njeni posegi nimajo vsakič enakega učinka, ampak v celoti gledano gre za sveže in nove pristope, ki nas večkrat presenetijo. Med letoma 1995 in 2003 je Osojnikova študirala kljunasto flavto na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti. Že med študijem je ustanovila zasedbo Mikado, ki se posveča stari glasbi. Kmalu zatem začela ustanavljati druge projekte, ki nimajo stičnih točk s klasično glasbo, in videti je, da je njeno zanimanje za različne zvrsti in podzvrsti botrovalo tudi njenemu razmišljanju o novih zvočnih podobah slovenskih ljudskih. Med slednjimi je kar nekaj takšnih, ki so postale obče (Kaj ti je deklica, Vsi su venci vejli, Nocoj pa oh nocoj) in zatorej predstavljajo spolzek teren za kakršne koli in(ter)vencije. A Osojnikova si upa, saj je domala vsaka pesem zastavljena drugače. Vsi su venci vejli nam uvodoma, denimo, postreže z efekti, ki prikličejo pritajeno grozo, vsebovano v sami pesmi, ter z odmerjeno doziranim basovskim klarinetom, ki uvede precej modernojazzovsko, iščočo, malone mikrotonalno postavitev zvena. Pozneje se klarinetu pridružijo še bobni in bas, medtem ko Maja prepeva lepo, ponosno, drzno, brez bolečine ali odvečnega patosa. Zato pa fantje iz ozadja gradijo zvokovni nemir na ravni najboljših improjazzistov. Morda najbolj presunljiv trenutek na albumu in odličen nastavek za možno nadaljevanje tovrstnih projektov.

Nocoj pa oh nocoj se začne kot »lepa« jazzovska balada z minimalistično ali raje asketsko klavirsko igro in občutenim petjem. A to slišimo le uvodoma, kasneje pa se komad zasuka v rahlo drugačno vzdušje, morda bliže šansonu ali kantavtorski pesmi. Iz zemlje gre v trsek, se, če ga (neizogibno) primerjamo z različico Tomaža Pengova, sprva izkaže za manj prepričljivo, a si Osojnikova sredi pesmi privošči precej norčavo in vznemirljivo vokaliziranje, polno grlenih zvokov in ostrih vzklikov. Pomembno vlogo imajo na albumu zvočni učinki in občasni terenski posnetki (za oboje je, ob igranju na kljunasto flavto, poskrbela avtorica projekta), ki večinoma služijo za barvanje vzdušja. Pohvaliti je treba člane kvarteta (na ljubljanski jazz festival pride sekstet; dodatna glasbenika, električni kitarist in harmonikar, pa sta prisotna že na albumu), ki so, glede na dejstvo, da prihajajo iz Avstrije in teh pesmi najbrž prej niso poznali, lepo ujeli vzdušja pesmi ter se še lepše podali v eksperimentiranje. Le-to pa ni konstantno, tako da nekatere pesmi delujejo preveč enostavno – kajpak zato, ker smo pred tem slišali nekaj zelo drugačnega in pričakujemo podobne posege. Ampak v celoti vzeto predstavlja album pomemben prispevek k slovenski jazzovski ustvarjalnosti in prav hecno je, da nihče teh pesmi že prej ni predelal na podoben način. Morda je pomagal avstrijski zrak? Ne mislim seveda reči, da se Osojnikova loteva ljudskih pesmi nekonvencionalno zato, ker biva v Avstriji, marveč zato, ker ima široko glasbeno zaledje in ji niso tuje drug(ačn)e glasbe. Razgledanost torej, ki bi dobro prišla marsikateremu domačemu glasbeniku!

Mario Batelić