MIUSOW QUARTET

Smejmo se skupaj

Jazz and Blues Records, 2007

Začetek benda, ki se »mu« že nekaj časa »dogaja« (med drugim je lani nastopil na novoustanovljenem festivalu Krakov Trn ob Gradaščici), ima korenine v solističnem projektu Kdo je hotel ubiti tovariša Miusova pihalca Andreja Čoparja (nekoč pri zdaj razpadlih Kapela la Chateliere), ki ga je pred leti uspešno predstavil na Jazz Cerknu. Čeprav je šlo pri Čoparjevem podjetju za solističen podvig, v katerem so imeli pomembne vloge različni elektronski pripomočki, je vnovična inkarnacija Miusowa (tokrat s črko w) nekaj popolnoma drugačnega. Medtem ko se je Čoparjeva glasba bolj opirala na jazz in njegovo eksperimentalno inačico v spregi organskega in elektronskega, posega tovariški kvartet v svoji odlično odigrani muziki ne le po jazzu, pač pa po številnih drugih žanrskih vzorcih.

Tako kot Čopar s Kapelo la Chateliere ima ostala trojica prav tako zaledje (minulo in dejavno) v drugih bendih/projektih. Bobnar Blaž Grm sodeluje z Alešem Hadalinom in je član Veryused Artists ter Blow Up (nekoč je bil tudi član Lolite, Miladojke Youneed itd.). Harmonikar Marko Brdnik sodeluje s Kataleno, katere član je tudi basist Tibor Mihelič, sicer s Čoparjem soavtor večine živahnih, enoznačno neopredeljivih komadov s prvenca Miusow Quarteta. Glasba nove zasedbe starih znancev (razen ene pesmi z vokalom Boštjana Gombača ter redkih pripevov ali vzklikov, gre za instrumentale) vešče spaja raznolike sloge (korenine mnogih najdemo v omenjenih projektih, kjer se še udejanjajo člani), od art rocka, jazzrocka, precej svobodnega jazza prek eksperimenta in noisa do etna iz različnih logov. Delček slednjega se razgrne že v uvodnem komadu s povednim naslovom Skandiranje Skandinavcev, kjer smo priča vijugastemu vpogledu Slovencev na godbo geografskega predela iz naslova komada. Če ne bi vedeli, za kateri bend gre, bi gotovo pomislili, da gre za kakšne odštekane Švede v slogu Hoven Droven, a z malce bolj psihedeličnim zasukom. Nadaljevanje pa je v popolnoma drugačnem slogu, bolj umirjenem, sproščenem, malone eteričnem. Spremembam pa ni konec, saj nas v nadaljevanju lepo zloženega niza osmih skladb čakajo še ščepci jazzovskega norenja, eksperimentiranja z nenadnimi prehodi iz milega v hrupno, »begnagradovske« harmonikarske dogodivščine in še in še. Komad Šuti bolan se denimo zasuka v orientalske vode z zapeljivima flavto in harmoniko, da bi se proti koncu vanj pretihotapili sampli zamaknjenega petja rezijanskih pevk.

Četverica izkušenih glasbenikov se je spretno izognila pastem eklekticizma. Ravno nasprotno, vse zvrsti so lepo zlite in se med seboj podpirajo, potrjujejo druga drugo. Komad Amn' Ha, denimo, »prenese« precej pestre zvočne kolobocije od milozvočne, malone klasičnoglasbene harmonike do sunkovitih izbruhov noisa ter nazaj v pretanjeno in izjemno doživeto odigrano tip(k)anje harmonikarja. Razigrana, navihana godba, ki ji z užitkom prisluhneš, saj se pri vsakem vposluhu v kakšni izmed precej raznolikih skladb razkrije neka nova podrobnost, nova zvočna »finta«, okrasek, ki ga prej nisi zapopadel ali preprosto uživaš v občutku imenitne simbioze in skladja. Pohvaliti je treba tudi luštkano grafično opremo Blaža Grma ter nenazadnje odlično produkcijsko delo Alda Ivančića, ki je poskrbel za odličen, večslojni posnetek z ravno prav dodanimi učinki, ki ustvarjajo občutke kakšne filmske grozljivke ali napete drame, pardon – komedije.

Mario Batelić