NOSTALGIA 77

Everything Under The Sun

Tru Thoughts, 2007

Nostalgia 77 je studijski projekt Bena Lamdina. V sodelovanju z založbo Tru Thoughts je Ben v preteklosti posnel dva precej zanimiva samostojna albuma –Songs For My Funeral in The Garden. Njegovo glasbo bi še najlažje opisali kot počasno jazzy elektroniko, ki pogosto vsebuje značilne aranžmaje pihalne sekcije. Plošči sta bili relativno uspešni in Lamdin je kmalu moral pretuhtati, kako svoj projekt predstaviti v živo. Tako je nastala klasična zasedba, oktet, ki je nekakšna verzija »v živo« tega nostalgičnega projekta, in se imenuje Nostalgia 77 Octet. Skupaj so v izjemno kratkem času posneli že tri albume, en je koncertni. Skupina se je kmalu po nastanku precej oddaljila od Benovih preteklih glasbenih prizadevanj, usmerili so se v »resnejši« jazz s pogostimi vložki improviziranja. Formula zasedbe v živo je bila tako uspešna, da so pred kratkim prejeli nagrado najboljšega jazz albuma leta 2006 v oddaji Worldwide Gillesa Petersona.

Ben se s ploščo Everything Under The Sun vrača v studio. Vendar pa se produkcije ni lotil kot na prvih dveh albumih. Tokrat je pripravil ploščo pesmi (nekatere posnetke je celo začel s pisanjem besedil), gre torej za koncept, ki je nekoliko bližje klasičnim vokalnim jazz albumom. Od devetih posnetkov na plošči jih je kar šest vokalnih. Na večini je glas prispevala priznana britanska pevka Lizzy Parks. Pri dveh posnetkih pa je odpela Beth Rowley iz Bristola. Njen glas nekoliko manj spominja na jazz pevke iz petdesetih let prejšnjega stoletja, vendar pa se tudi ta material ne oddaljuje daleč od tradicije petih jazz balad. Tonski inženir na plošči pa je Mike Pelanconi, ki je pred kratkim sodeloval pri nastanku prvenca nove britanske zvezde Lilly Allen. Prvi komad na plošči, Wildflowers (ki ga je Gilles Peterson že označil za enega vrhuncev leta 2007), močno spominja na starejši material nekoliko »izgubljene«, a kultne zasedbe Cinematic Orchestra. Pri vseh instrumentalih pridejo v ospredje impulzivne in neukrotljive linije kontrabasa (ki je tudi sicer prepoznavni element pri muziki Nostalgie 77). V bistvu je ta instrument (poleg vokalov) Benovo najmočnejše orožje na prav vseh posnetkih albuma, vendar pa smo nanj lažje pozorni potem, ko si zavrtimo »nevokalne« komade.

Everything Under The Sunje verjetno Lamdinova najbolj konvencionalno jazzovska plošča do sedaj. Če s skupino pogosto zaide tudi v funk, afrobeat in sorodne zvrsti, pa je zadnja samostojna plošča skoraj v celoti klasičen vokalni jazz album. Vseeno še zdaleč ni dolgočasen. Gre za raziskovanje znotraj specifične zvrsti, Lamdin pa z raznimi detajli (in res izvrstnimi aranžmaji kontrabasa) poskrbi, da ne gre le za kopiranje stilov, ampak za povsem legitimen in svež izdelek. Sam je zvok na albumu Everything Under The Sunpovzel kot »kombinacijo Portishead in Charlesa Mingusa«. Skromnost očitno ni njegova čednost.

Borja_M