ERKAN OGUR/ILKIN DENIZ/TURGUT ALP BEKOGLU

Telvin

Kalan, 2006

Brenkač Erkan Ogur že dolgo ni več samo turški glasbeni eksot. Uvršča se namreč v tisto ne več tako maloštevilno skupino turških glasbenikov, ki so se na mednarodni ravni že zdavnaj uspešno vključili v ustvarjanje sodobne planetarne glasbene pokrajine. Res je, da je do tega položaja prehodil dolgo in pestro pot in da je nanjo stopil relativno pozno, pa zato toliko bolj zrelo. Morda je imel glede na svoje nesporne izvajalske kvalitete in ustvarjalno inovativnost prav zaradi svojega porekla in miljeja, v katerem v glavnem deluje, pri uveljavljanju in prepoznavanju njegovega dela zunaj domovine večje težave, kot pa jih imajo z njim primerljivi evroameriški protagonisti na tem glasbenem področju. Ne nazadnje je treba priznati, da ga je tudi tukajšnje poslušalstvo obsežneje spoznalo in sprejelo šele zdaj, ob njegovem ljubljanskem koncertu v kontekstu širšega spoznavanja turške kulture. O njegovem dosedanjem glasbenem delovanju, tesno povezanem z njegovo pestro življenjsko potjo, bi se dalo spisati obilno zgodbo. Zanjo tokrat ni prostora. Naj le omenim, da velja za iznajditelja (in izdelovalca) prvih klasičnih kitar brez prečk. K temu ga je napeljalo iskanje ustreznega »orodja« pri uresničitvi svojih ustvarjalnih zamisli, v katerih je kombiniral vire, temelječe v turški ljudski, klasični evropski ter tradicionalni in umetni stari glasbi. Pri tem je uporabil izkušnje, ki si jih je pridobil kot mojster igranja na tradicionalna turška brenkala, predvsem na kopuz in baglamo, in tudi druge različice glasbil iz družine sazov ter na oud.

Predstavitev tega njegovega – kot kažejo zadnja preverjanja – predzadnjega, čeprav skoraj hkrati s tistim, ki ima naslov The Istanbul Connection, izdanega dvojnega albuma Telvin bi se zdela bolj smotrna pred njegovim koncertom. Še posebej, če bi se izpolnila napoved, da bo na njem igral kitare. Pa se na splošno zadovoljstvo prisotnih ni; igral je tradicionalni nabor svojih brenkal – dve različici baglame oziroma saza. Prav v tem kontekstu, nastalem po koncertnem srečanju z enim izmed segmentov njegovega dela, pa se njegova predstavitev kaže kot nadvse primerna in dopolnjujoča. Telvin je namreč zagotovo Ogurjev najbolj ambiciozen in najbolj radikalen kitarski projekt. Izpeljal ga je s triom, s katerim zdaj že dalj časa sodeluje na področju spajanja izkušenj sodobnega jazza z elementi turške tradicionalne in klasične glasbe, pri čemer sodelujoči prakticirajo ustvarjalno metodo kolektivnega skladanja in aranžiranja skladb. V triu z njim sodelujeta bobnar Turgut Alp Bekoglu in basist Ilkin Deniz. Razpon uporabljenih glasbil seže od tradicionalnih preko klasičnih oziroma akustičnih do elektrificiranih. Predvsem pri Ogurju, ki uporabi kar nekaj klasičnih kitar s prečkami pa spet kakšno lastne izdelave brez prečk in še tradicionalni kapuz. Album je kar preobilen, saj vsebuje 15 skladb, ki so kolektivno delo vseh treh, pri izvedbi sodelujočih glasbenikov, in katerih dolžina večinoma preseže sedem minut, zato zasedejo kar dve plošči. Njihova vsebina je obilju primerno raznolika, čeprav je splošni vtis precej umirjen, že kar meditativen. Ta poraja poslušalcu tudi občasne pomisleke, ali je bilo res treba naenkrat izdati vse, kar je bilo na voljo. Ob nespornem obvladovanju uporabljenih glasbil in učinkoviti skupinski komunikaciji, kar daje občudovanja vreden rezultat, pa se vseeno prikrade tudi misel, da je to, kar počne Erkan Ogur s sodelavcema, vsaj za odtenek premalo posebno, da bi povsem prepričalo in predvsem zadovoljilo zahtevnejše uho. Prevladuje namreč prevelika stopnja podobnosti s tistim, kar smo v sodobnem jazzu zadnjih desetletij od vrhunskih evropskih in ameriških kitaristov manj radikalnih usmeritev že slišali. Zaradi česar so pravi presežki, ki jih ponuja ta dvojni album, žal v obratnem sorazmerju z obsegom ponudbe. Dokaz za to, da to ni bilo nujno in da bi izrazitejša, opaznejša vpeljava elementov iz turške glasbene tradicije zagotovo dinamizirala in obogatila z albumom ponujene vsebine, pa je že kar na njem, v njegovi zaključni skladbi, kjer se Ogur preko igre na kopuz vrne prav tja – k izročilu.

A ne glede na opisane pomisleke gre za vrhunski diskografski izdelek, ob tem pa tudi za še vedno redko srečanje s temi mojstrskimi glasbeniki. Zato je Telvin vreden vse pozornosti.

Zoran Pistotnik