Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Pirc

RAZLIČNI IZVAJALCI

The Rough Guide to Latin-Arabia

World Music Network/Jazz and Blues Ploščarna, 2006

Pred nami je plošča, posvečena fiktivnemu prostoru z večstoletnimi koreninami. The Rough Guide to Latin-Arabia v svojem bistvu predstavlja predvsem dve vrsti kulturnih navezav med Afriko in Evropo. Prva, z daljšo tradicijo, je nastala z mešanjem kultur na območju Andaluzije in Magreba v srednjem veku, druga pa predstavlja derivat afrolatinskih mešanj v Antilih, z ustvarjalnim jedrom na Kubi. Gre za relativno izviren pristop do predstavitve glasbenih povezav in tradicij, ki jih poosebljajo izbrani glasbeniki iz večine severnoafriških držav, zahodnega evropskega Sredozemlja, Turčije, Izraela in Kube. Izvajalci prvega omenjenega kroga črpajo svoj repertoar predvsem iz medsebojno sorodnih zvokov, ritmov in instrumentov, ki jih je v zahodnem Sredozemlju pustila dediščina skupne berberske oziroma arabske države, segajoče na Iberski polotok vse do konca 15. stoletja. Tako med njimi najdemo francoske romske ter španske izvajalce rumbe oziroma flamenka, kot so Los Niños de Sara in Benjamin Escoriza (sicer vodilni pevec znane španske skupine Radio Tarifa). Poleg njih izstopajo še v Magrebu rojeni judovski glasbeniki, danes živeči v Izraelu ali v Franciji. Med njimi velja izpostaviti vsaj naša koncertna znanca, Mauricea El Medionija in Emila Zrihana. Druga skupina glasbenikov pa je arabsko govoreča, izhajajoča iz Magreba in Egipta, ki med drugim v svojo popularno ustvarjanje vnašajo veliko mero afrolatinskih glasbenih začimb s Kube. Takšna mešanja so tovrstni izvajalci, najbolj doma sicer v raiju, prinesli do širših množic že pred več kot desetletjem, torej še leta prej, kot se je začelo v zahodnjaško pop glasbo dodajati »latino« elemente. Ti avtorji so na ploščo prispevali tudi ene bolj posrečenih in izvirnih sodelovanj med glasbeniki iz različnih koncev Atlantika v zadnjih nekaj letih: tu so Rhany s svojo različico legendarne skladbe Chan Chan, Cheb Sahraoui s salsovskim raijem in nubijska skupina Salamat s pravim mambom.

Ravno omenjena in še nekatera nepričakovana, a zelo uspešna in organsko zveneča prekomorska sodelovanja glasbenikov – bodisi preko Sredozemlja bodisi preko Atlantika – dajo pravo vrednost tej zbirki, ki bo lahko zelo všečna tudi v prihajajočih bolj vročih mesecih.

Janez Pirc