SAMO ŠALAMON NYC QUINTET

Government Cheese

Fresh Sound Rec./New Talent, 2006

Zadnje čase ustvarjalnemu početju Sama Šalamona komajda sledimo. Ko še nismo čisto »odposlušali« njegovega prejšnjega albuma ter se ob njem navadili na eno njegovih zasedb, ki so zdaj že redno sestavljene iz prepoznavnih, mednarodno uveljavljenih avtorjev, je že na voljo nov; spet v tujini izdan in spet podložen z novim mednarodnim druženjem. Vzporedno s tem pa sledimo poročilom o njegovih sodelovanjih in gostovanjih ter se seznanjamo z njegovimi načrti za bližnjo prihodnost. Zagotovo boste imeli težave pri iskanju kakšnega tukajšnjega ustvarjalca, ki bi mu lahko po tej agilnosti konkuriral. Kar trije njegovi albumi nosijo »2006« kot letnico izida, vsi trije so izšli v tujini; na še enem tujem pa je sodeloval kot enakopraven član. Že samo statistika je za njegovo delo vznemirljivo afirmativna; dodatno o njegovem dobrem sprejemu pričajo kritike prvih dveh lani izdanih albumov – Two Hours in Kei's Secret - v domačih in še posebej mednarodnih medijih. Seveda pa ob imenih sodelujočih glasbenikov najbolj prepriča njihova vsebina. Poslušanje tega, ki ga predstavljamo tokrat in ki je – navkljub letnici 2006 – zares izšel v začetku letošnjega leta, prepričuje o njegovi prejšnjima sorodni usodi. In navkljub drugačni zasedbi vse tri povezuje še marsikaj drugega; veliko tistega, o čemer smo že povedali svoje. Kar predvsem pomeni, da bo ob tem težko izreči še kaj zares novega; kar pa vas bo še najmanj prikrajšalo za glasbeni užitek, ki ga nudi njegova vsebina.

Na album Goverment Cheese je Šalamon uvrstil sedem novih lastnih skladb. Neprepričljiv bi bil poskus, s katerim bi ugotavljali njihovo bistveno odstopanje od tistega, kar nam je že ponudil v polpreteklem obdobju. Prav nasprotno: teh sedem prvič posnetih skladb samo še krepi vtis, da je avtor izpilil svoj dovolj prepoznaven skladateljski koncept in hkrati z njihovo izvedbo celoten glasbeni izraz. Tako so na eni strani vsaj tri komponente, ki delajo te skladbe značilno njegove: temeljni pristop k njihovemu skladanju, ki ima svojo podlago v njegovem razumevanju sodobne jazzovske zgodovine ter osebnih preferencah v njej; njihova precej enotna struktura, ki se – zanimivo – izraža tudi v njihovi precej enotni dolžini; ter seveda ušesu še najhitreje razpoznaven način njegove kitarske igre. To poznano stalnost pa uspešno nadgrajujejo, rahljajo in širijo z novimi zvočnimi potezami tisti elementi, ki jih vnašajo vanje sodelujoči glasbeniki. Najbolj posebno zvočno osvežitev tokrat zagotovo prispeva trombon, ki ga igra meni sicer manj znani Josh Roseman. Igra ga namreč zelo prepričljivo, pobudo prevzema na pravih mestih in »trombonističen« je kar zavidanja velik delež ponudbe tega albuma, kar je hvalevredno, saj je ta instrument v tem kontekstu še vedno prepogosto postavljen v ozadje, Šalamon pa je tokrat izjemno skrbno, celo všečno izkoristil njegove posebne značilnosti. Rahlo »colemanovsko« začinjen prispevek altovskega saksofonista Dava Binneyja je pričakovan, privlačna pa je prav tako stalno se vračajoča medigra s kitaro, s katero intenzivno pričneta že kar v uvodni skladbi na albumu. Gerald Cleaver postaja s svojo zanesljivostjo, nevsiljivostjo in drobnimi lucidnimi intervencijami vedno bolj cenjen bobnar. Čisti presežek tega albuma pa je že sámo sodelovanje basovske legende Marka Heliasa. Seveda ne gre zgolj za simboličnost, za prodajanje uveljavljenega imena. Njegova igra je seveda takšna, kot jo poznamo že desetletja: suvereno zadržana, a dinamična, pri čemer se energija, ki jo z njo ustvarja, iz skladbe v skladbo kopiči ter se ob pravih trenutkih prelije čez rob omenjene zadržanosti v subtilne duete z drugimi instrumentalisti, npr. s Šalamonom v elegični Her Name, najlepše pa morda z Binneyjem v zaključni skladbi albuma. Seveda pa ves čas igra prvo vlogo kitara Sama Šalamona, ki si ne privošči počitka in ki je vsaj tipajoče ali usmerjajoče prisotna tudi v tistih redkih delčkih skladb, ko se umakne iz solističnega ospredja ali iz dialogov z drugimi instrumenti. In prav ta stalna dialoška napetost med igralci, ta ves čas trajajoča nemirnost v zvočnem dogajanju, nepretrgana prisotnost vseh sodelujočih v tem dogajanju je tisto, kar vleče poslušalca, kar ustvarja napetost in ne nazadnje, kar naredi na nekatere konvencionalne jazzovske obrazce omejeno Šalamonovo avtorsko poetiko izrazito sodobno. Z albumom Goverment Cheese Samo Šalamon zagotovo utrjuje in nadgrajuje visoke avtorske standarde, ki jih je vpeljal v tukajšnje glasbeno dogajanje in ki mu hkrati omogočajo, da s svojimi mednarodnimi skupinami suvereno osvaja mednarodno jazzovsko prizorišče.

Zoran Pistotnik