Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Golič

PATTI SMITH

Twelve

Columbia, 2007

Je Patti Smith pri šestdesetih zmanjkalo domišljije? Za naslov plošče priredb je izbrala kar število pesmi na albumu, vsaj tri četrt izvirnih avtorjev bi lahko uganili vnaprej in še tu Patti ni pobrskala po manj znanih pesmih, ampak je posegla kar po »uspešnicah«. Ne drznem si pomisliti, da je to storila iz komercialnih nagibov, prej verjamem v »plemenite« namene osveščanja o nečem, kar je iz današnje glasbe v veliki meri izginilo oziroma postalo kvečjemu postana puhlica.

Pravzaprav čudno, da je tako pozno objavila ploščo priredb. Končno ji je kontrakultura iz druge polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja dala moč in prepričanje, ki jima sledi še danes. Od nekdaj je ne le priznala, ampak razglašala svoje poglavitne vzornike, poudarjala njihov pomen, vpliv, pomembnost zanjo in širše. In tudi začela je s priredbami. Na strani B singla Piss Factory iz leta 1974 je že bila priredba klasike rocka, Hey Joe, s katero se je proslavil Hendrix, prvi album Horses uvede njena goreča interpretacija Glorie Vana Morrisona. Tudi avtorske pesmi so v veliki meri poklon močnim in vplivnim osebnostim, ne nujno glasbenikom.

Večina pesmi s Twelve v izvirnikih datira v čas »poletja ljubezni«: Hendrix, Beatlesi, Stonesi, Doorsi, Allman Brothers, Jefferson Airplane, Neil Young, Dylan – sami temelji takratne popularne kulture. Ni mogla niti mimo Kurta Cobaina, kateremu je kmalu po njegovi smrti posvetila pesem About A Boy, iz njegovega repertoarja pa je izbrala kar tisto pesem in jo posnela unplugged. Pravzaprav preseneča le radijska uspešnica iz osemdesetih let, Everybody Wants To Rule The World, ki jo opravičuje kvečjemu politični namig, v ušesa pa bije drugi faktor, radiu prijazna melodija, ki ji Patti prav v zadnjih letih počasi podlega, spomino se samo priredbe When Doves Cry (Prince), ki jo je Patti pritaknila kompilaciji Land (1974–2002). Vse bolj je očitno, da v njeni interpretaciji izginja tista zavzeta, napeta, bojevita drža, ki jo je proslavila v prvih letih delovanja, zamenjuje pa jo bolj natančno petje, še vedno polno odtenkov, globine, barvitosti, čustvene prizadetosti in predanosti, pa tudi prepričanja in zavesti o lastnem početju, vse tisto, kar manjka večini samooklicanim rokericam.

Twelve bi bila nedvomno boljša plošča, če bi jo Patti Smith posnela pred tridesetimi leti (hipotetično seveda, nekateri izvirniki so nekaj mlajši). Danes je to kar preveč korekten, prijeten, domačen izdelek za vsakdanjo rabo. Še vedno izstopa med večino omlednih poprockovskih izdaj, a ostaja občutek; Patti Smith je nekdaj znala bolje.

Janez Golič