TARTIT

Abacabok

Crammed Discs, 2006

V zadnjem letu smo lahko bili priča izidu kar nekaj avtorskih albumov bolj in manj poznanih tuareških glasbenih skupin, od Tinariwen (glej recenzijo plošče) do Etran Finatawe. V ta okvir sodi tudi najnovejši studijski izdelek zasedbe Tartit. Če je bila še v začetku tega desetletja glasba Tuaregov več ali manj velika neznanka za ljubitelje svetovnih in tudi afriških godb, pa sedaj že lahko govorimo o diverzifikaciji ponudbe tovrstne glasbe na mednarodnem tržišču. Ljudstvo Tuaregov, danes živeče v obsežnih saharskih predelih petih držav zahodne oziroma severne Afrike, je bilo ali je še zaradi različnih vzrokov vsesplošno marginalizirano s strani večinskih ljudstev omenjenih držav oziroma centralnih vlad. Temu primerno je tudi njihova kultura še danes preslabo poznana in razumljena tudi v državah, od koder izhajajo. Tartit je bila prva med omenjenimi skupinami, ki je pred desetletjem začela z globalno promocijo tuareške glasbe in kulture. Proti koncu lanskega leta je v primerjavi s predhodnimi izdelki izdala še bolj raznovrsten in tehnično dovršen album. Tako ob nastopih v živo kot studijsko Tartit še naprej ohranja vlogo pretežno ženske, tradicionalne akustične skupine. In tudi na novem albumu je eden prvih in prevladujočih vtisov ta, da je zasedba svoje skladbe odigrala tako rekoč v živo. V primerjavi z drugimi, vsaj nekoliko širše poznanimi tuareškimi zasedbami, ostaja Tartit po svojih zvočnih lastnostih še vedno zelo edinstvena. Kot druge omenjene glasbene skupine je tudi ta pognala iz izrednih razmer, ki so vladale na severu njihovega rodnega Malija, kjer je v prvi polovici devetdesetih zaradi tuareškega uporništva vladalo tako rekoč vojno stanje. Ta, že drugi upor v neodvisni državi Mali, ki je ravno tako izviral iz vsesplošne tuareške marginalizacije, je privedel bodoče članice in člane Tartita v begunska taborišča sosednjih držav. Skupina je bila ustanovljena sredi devetdesetih let v Mavretaniji z namenom priložnostnega nastopa v Evropi, kmalu pa je sledil tudi prvi album. Predvsem preko festivalskih nastopov se je njihov glas kmalu razširil tudi po drugih delih sveta in domačega kontinenta. Še bolj pa se je njihovo poznavanje utrdilo preko drugega albuma Ichichila. Večina članov pripada tuareški konfederaciji Kel Antessar, od druge polovice prejšnjega desetletja pa pretežni del skupine zopet živi v domačem okolišu obronkov Sahare v regiji Timbuktu. Skupina je osredotočena okoli energične vokalistke in tolkalke Fadimate Walett Oumar, bolj znane kot Disco, ter okrog njihovega lastnega griota, igralca na tradicionalno lutnjo tehardent, Amanouja. In ravno preko njene družbene angažiranosti za različne lokalne ekonomsko-socialne projekte, ki jih vodijo tuareške ženske, si je skupina pridobila še večje spoštovanje in priljubljenost med domačini in na tujem. Lani smo jo pri nas lahko videli na koncertnem odru v okviru projekta Desert Blues, sicer pa je zasedba Tartit tudi redna gostja znanega Festivala v puščavi na severu Malija.

V osnovi je Tartit devet- (in več-) članska skupina, ki pristopa k izvajanju svojih skladb s tradicionalnimi akustičnimi glasbili, predvsem ženskim petjem in ploskanjem, temu pa se pogosto pridruži še električna kitara, ki je pri Tuaregih že lep čas del glasbenega vsakdana. Tokratni album se zdi instrumentalno še bolj povezan, prepleten, s še večjo globino oziroma dimenzionalnostjo zvoka, kot smo ga bili pri Tartit vajeni do sedaj. Pestrost skladb je dovoljšna, da lahko plošča privlači tudi poslušalce, ki teh kulturno-glasbenih krogov še ne poznajo. Poleg tega pa so pri snemanju nekaterih skladb sodelovali tudi gostje, med katerimi naj omenim vsaj ženske vokalistke iz domače regije in večino članov zasedbe Alkibar Afela Bocouma. Rezultati so bili zelo uspešni; ravno skladba z Alkibarjevimi glasbeniki in Bocoumom sodi med najbolj razburljive in pomenljive na plošči. Njena vsebina govori o nepredvidljivosti in minljivosti kot edinih predvidljivih stvareh v življenju. To je januarja letos postalo očitno v primeru smrti enega od gostov na tej plošči, Alkibarjevega Hasseya Saréja (na tradicionalnih goslih, njarki). Ostale skladbe govorijo predvsem o običajih Tuaregov, družbenih vprašanjih, opevajo pa tudi pomembne ljudi iz zgodovine in mitologije. Veliko večino je napisala Disco, nekaj bolj kitarskih pa kitarist in pevec Mohamed Issa. Tokrat je bil album zopet posnet v francoskem kulturnem centru v Bamako, bolj zanimivo pa je, da s pomočjo mobilnega studia delno tudi v domačih koncih članov skupine – torej v taboru Gargando na severu Malija. Nedvomno gre za kakovosten izdelek s potencialom privabljanja tudi novih poslušalcev – čeprav je morda to še bolje doseženo preko njihovih slikovitih in ravno tako dobrih nastopov v živo.

Janez Pirc