TINARIWEN

Aman Iman: Water is Life

Independiente, 2007

TOUMAST

Ishumar

Kraked/Village Vert, 2006

Morda je malce nenavadno, da se skupaj predstavlja albuma ene, na trgu svetovnih glasb že dobro uveljavljene, skupine, druge pa mednarodnemu občinstvu še praktično neznane. Razlogi pa so na dlani: gre za najnovejši plošči tuareških zasedb, ki prinašata polno mero njihove moderne glasbene zvrsti, poznane na kratko kot ishumar. Kot vam je morda že znano preko skupine Tinariwen, ki je utemeljila in popularizirala ta slog, je ta glasba pognala prve plodove v južni Alžiriji in Libiji v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tja so se iz domačih območij pred sušami in zapostavljalno ter represivno politiko centralnih oblasti Malija in Nigra zatekli številni Tuaregi.

Samo poimenovanje se je razvilo iz francoskega izraza za brezposelne, chomeur, nanaša pa se na mlajše tuareške moške, ki so brezposelni živeli v eksilu, daleč od svojih družin. Iz njihove stiske pregnanstva se je po načelih igranja na tradicionane tuareške lutnje razvil omenjen glasbeni slog, temelječ v prvi vrsti na zvokih kitar, spremljanih z enostavnimi tolkali in prekrit s težo besedil. Obe skupini, Tinariwen in Toumast, izvirata iz zelo podobnih, tragičnih in na prvi pogled pustolovskih življenjskih zgodb, temu primerna pa je tudi vsebina njihove poezije in pristop h glasbenemu ustvarjanju. Med predstavljenima ploščama so sicer po drugi strani tudi temeljne razlike, sam izid obeh v roku nekaj mesecev pa skupaj z zadnjim izdelkom zasedbe Tartit (glej recenzijo plošče)) pomeni, da sedaj res lahko že govorimo o utrditvi prisotnosti in o diverzifikaciji ponudbe sodobne tuareške glasbe na mednarodnem glasbenem tržišču. Pa se najprej ozrimo k »starešinam« iz skupine Tinariwen. Februarja je izšel njihov novi album, posnet lani v znanem bamaškem studiu Bogolan ob pomoči producenta Justina Adamsa, ki je to vlogo opravil že ob njihovem prvem mednarodnem albumu. Podrobneje ozadja skupine ni več potrebno predstavljati, saj sta bila bralcem revije njuna prva albuma za mednarodni trg že predstavljena, poleg tega pa smo Tinariwen pred leti lahko videli že na Drugi godbi. V šestih letih, od kar se je pojavila na prvem Festivalu v puščavi na severu Malija in potem izdala svoj prelomni mednarodni prvenec, je skupina prehodila že dolgo pot. Če je sicer skupina Tartit prva ponesla glasbo Tuaregov do množic izven rodnega kontinenta, pa so zavest o glasbi te etnične skupine utrdili ravno člani Tinariwena s svojim relativno ostrim, živahnejšim kitarskim zvokom, ki nevajena ušesa hitro spomni na blues ali celo rock. Najbrž se njihova pot najpočasneje utrjuje ravno v rodnem Maliju, kar je treba pripisati napetim razmeram, ki so vladale med Tuaregi (oziroma Kel Tamashek, kot se imenujejo sami) in vplivnejšimi sosednjimi etničnimi skupnostmi do srede prejšnjega desetletja. A tudi tam se počasi pridobiva poslušalstvo, dober primer za to pa so koncerti skupine na festivalih izven domače regije. V domačem okolju je bilo Tinariwen letošnjega januarja zopet moč videti v odlični formi na Festivalu v puščavi (glej Musko, št. 3+4/07). Pred leti je skupino zapustil ustanovni član, Kheddou, ki zdaj vodi tudi vedno bolj priljubljeno zasedbo Terakfat, sicer pa ustvarjalno jedro Tinariwen ostaja enako. Večina skladb in besedil je nastala pod taktirko karizmatičnega pevca in kitarista Ibrahima, bolj znanega kot Abaraybone. Zasedba se sicer za mednarodne nastope trži z okvirno sedmimi člani, a pri nastajanju plošče kot tudi pri nastopih v domačem okolju pa jih skupaj igra še več; odprte, nefiksirane zasedbe glasbenikov so pri Tuaregih namreč običajen pristop k izvajanju glasbe. Že po nekaj poslušanjih nove plošče postane jasno, da imamo opravka s skupino z dolgo zgodovino igranja, ki z leti lahko postaja samo še boljša. Tinariwen se pač ne pusti zavesti studijskim in tehnološkim glasbenim trikom, ki bi jih lahko pripeljali do sterilne in sintetizatorske zvočnosti. Skladbe še vedno snemajo tako rekoč v živo, neposredno v enem kosu z malo nasnemavanj. Nekatere so stekle na ploščo tudi spontano improvizirano na osnovno podano temo, kar daje posnetkom prav poseben čar. Še vedno je tu obilje električnih kitar, nepretrganega ploskanja in bobnanja, predvsem pa tudi prodornih, nekoliko zamaknjenih ali raskavih glasov vodilnih pevcev. Njihova poezija so klici k miru in enotnosti med Tuaregi, spomini na burnejše dogodke uporov iz preteklih desetletij, govorijo o potovanjih, domotožju in eksilu, o ljubezni ter življenjskih zgodbah. Posebej je treba izpostaviti skladbo, posvečeno pred dobrim desetletjem umrlemu vplivnemu tuareškemu voditelju Manu Dayaku. Poučna je tudi albumska knjižica, kjer večina najbrž prvič lahko vidi digitalne fonte tuareške pisave tifinar, sicer ene najstarejših pisav na svetu, v kateri so zapisana besedila. Glede na dolgoletno kilometrino skupine, njihovo energičnost ob ustvarjanju oziroma igranju, predvsem pa glede na potencial in obsežen manevrski zvočni prostor s hkratno uporabo več kitar in različnimi slogovnimi prijemi, si brez dvoma lahko tudi v prihodnje obetamo tako zrele in kakovostne izdelke.

Druga predstavljena skupina, Toumast, je izdala svoj prvenec lani oktobra. Medtem ko je bil zgovoren pomen naslova albuma pojasnjen že predhodno v tem tekstu, naj bi se ime zasedbe lahko prevedlo kot »identiteta«, čeprav je za to besedo zaslediti tudi drugačen prevod, »ljudje«. Vsekakor torej poimenovanje, ki namiguje na tuareško enotnost oziroma ponos. Takšna simbolika v primeru Toumast ne čudi – skupina je namreč nastala v več kot deset let trajajočem francoskem eksilu njenega ustanovitelja in vodilnega člana, Mousse Ag Keyne. Okoliščine, ki so Ag Keyno pripeljale do glasbenega ustvarjanja in kasnejše ustanovitve skupine so na moč podobne tistim pri Tinariwen. Ker je Toumast pri nas še neznanka se najprej ustavimo pri njenih zgodnjih začetkih, ki jih pooseblja Ag Keynova življenjska zgodba. Moussa Ag Keyna je bil rojen v zgodnjih sedemdesetih na skrajno odmaknjenem severozahodu Nigra, blizu meje z Malijem in Alžirijo, torej v osrčju dežele Tuaregov. Še kot najstnik je postal politično-vojaško aktiven v boju za pravice svojega ljudstva. Z mnogimi drugimi rojaki se je znašel na urjenju v Libiji, kjer se je naučil igranja kitare, potem pa sčasoma s sorodniki ustanovil Toumast. Ko je bil v bojih v Nigru resno ranjen, se je po spletu okoliščin leta 1993 znašel na zdravljenju v Franciji, od koder pa se v domovino ni hotel vrniti tudi po podpisu mirovnega sporazuma čez dve leti, saj so se na Tuarege takrat še vedno vrstili krvavi pritiski. Moussino glasbeno delovanje je tako za nekaj let zastalo, a je v tudi v Franciji kmalu začel sodelovati z različnimi glasbeniki. Najbolj se je uveljavil v multikulturnem projektu Digital Bled, s katerim je izdal tudi ploščo, to sodelovanje pa je bilo tudi odskočna deska za začetek samostojne glasbene kariere. Ag Keyni se je pridružila še tuareška vokalistka Aminatou Goumar ter pariški multiinstrumentalist ter producent Dany Levy in zopet se je rodil Toumast. Zraven so sodelovali še nekateri glasbeni gostje in nastala je nekoliko evropsko začinjena plošča ishumarja. V primerjavi s Tinariwen gre pri Toumast za ospredje ene same električne kitare, spremljane z nekoliko otožnim zvenom vodilnega glasu Mousse in spremljevalnega Aminate. Medtem je ozadje ritmov bobnov, ploskanja, električnega basa ter občasnih drugih glasbil relativno hitrejše in poenostvaljeno, kljub temu pa tudi dovolj udarno in zelo spevno. Tempo se najbolj ustavi v eni sami skladbi sredi plošče, ko je slišati samo kitaro in Moussino petje, v drugi polovici albuma pa lahko slišimo še celo nekajsekundni izlet v hiphopovske vode. Tragične ter travmatične izkušnje iz življenja v ilegali in eksilu ter aktivna udeležba v boju za tuareško stvar tvorijo ključno podlago besedilom skladb. Vsa so nastala že po Moussinem prihodu v Francijo – zato pesmi o hrepenenju po vrnitvi v domače kraje, opevanju lepot tuareškega življenja in tudi o klicih k enotnosti, spominih na padle kolege.

Skupina je imela že nekaj koncertov predvsem v Franciji in njeni soseščini, sicer pa še vedno ostaja relativna neznanka. Glede na angažiranost njenega ustanovitelja in njegove dolgoletne posvečenosti glasbi ter sočasno vedno večji popularizaciji tuareške kulture na Zahodu lahko pričakujemo od Toumast v prihodnosti še več. Vsekakor pa njihov prvenec gotovo tudi sodi med ene bolj izvirnih na afriškem delu glasb sveta, ki so izšli lani.

Janez Pirc