PETER ZOLTAN

Con passione

ZKP RTV Slovenija, 2006

S strastjo je naslov najnovejše zgoščenke pianista Petra Zoltana, na kateri se predstavlja z umetninami skladateljev z začetka 20. stoletja. Pianistovo osrednje vodilo je bilo prikazati 12 preludijev za klavir Lucijana Marije Škerjanca. Da bi te briljantne miniature zazvenele v svojem najlepšem izrazu, jih je postavil ob bok bolj ali manj znanim skladbam najpomembnejših skladateljev, ki so ustvarjali v smislu impresionistične oziroma poznoromantične estetike, kamor lahko umestimo tudi Škerjančeve Preludije. Odločitev, kakšne skladbe bodo poudarile odlike Škerjančeve glasbe, je bila kot na dlani: Pavana za umrlo princeso Mauricea Ravela, Improvizacija XV − V spomin Edith Piaf Francisa Poulenca in štiri skladbe Sergeja Rahmaninova Glasbeni utrinek, op. 16, št. 3 in št. 5, Etudna slika, op. 39, št. 5 in Sonata za klavir v b-molu. Vsekakor je pohvalna tudi programska razvrstitev del. Vsem skladbam je skupen v prvi vrsti slog, takoj za tem pa razpoloženje, ki se giblje od nostalgičnosti, melanholije, sentimentalnosti in občutenja ugodja med vsemi temi, z žalostjo in hrepenenjem prepredenimi, čustvi. Zoltan Peter poskuša ujeti lenobno predanost malodušju, ki pa ni tragično ali usodno in niti ne pesimistično. Trenutke ujetosti v preprostost življenja z vsemi dobrimi in slabimi platmi podaja s subtilno igro drobnih fraz impresionistične glasbene izpovedi. Ko razpršeni toni izzvenijo kot nežni spomini, jim pianist elegantno poda globino. Glasba, ki ji vsekakor lahko prisluhneš samo v popolni tišini, saj se veliko stvari 'zgodi' ravno v pianissimu, čeprav tej dinamični prvini ne pripišemo vedno vlogo nosilca vsebine. Škerjančevi Preludiji pomensko rastejo prav iz piana, kjer dobivajo smisel pripovedovalca, ki se z vedno večjim vživljanjem v zgodbo razplamti v strastno pripoved. Lucijan Marija Škerjanc je nasploh eden tistih slovenskih skladateljev, ki ga večina glasbeno poučenih dobro pozna in mu z veseljem prisluhne. To velja tudi za njegovih 12 preludijev, ki so nekakšne prefinjene glasbene misli, nekoliko obarvane z romantično divjostjo viharnih čustev, ki se ji je pianist povsem prilagodil, ne da bi presegel mejo lepega in zašel v vehementno čustveno predajanje skladbi. V izvedbi je Zoltan Peter resnicoljuben, saj glasbenim sporočilom sledi predano, premišljeno in nevsiljivo. Glasbi, ki je polna pastelnih odtenkov, briše ostrino s tehnično dovršeno igro, ki jo ta razdrobljena glasba zahteva. Mogoče je nekoliko zašel na stranpot le pri izvedbi Ravelove Pavane, ki je izjemno nežna skladba. Njeni viški so še vedno, čeprav temperamentno izraziti, lahkotni. Pianistu je mogoče zmanjkalo v glasbo vliti le nekaj poudarjene intimne razsežnosti, da bi skladba zazvenela v vsej impresionistični razbohotenosti. Težino posnetka pa nazadnje odtehtajo dela Rahmaninova, predvsem bravurozna Sonata v b-molu, na katero je pianist prav posebej navezan, saj ji priznava vse odlike glasbe, poleg tega je vsakokratna izvedba tega vrhunskega dela zanj posebno doživetje. Če so bile vse doslej omenjene skladbe na posnetku reprezentativna dela skladateljev, pa je Poulencova Improvizacija XV – V spomin Edith Piaf izjema, saj je skladba malo znana. Kratka, sladka skladba je seveda posvečena kraljici šansona, Edith Piaf. Skladatelj je v njej poskušal doseči občutenje ob poslušanju šansona. Skladba je polna spevnih melodij, ki niansirajo v različna lahkotna vzdušja.

Con passione je všečna zgoščenka. Pianist Zoltan Peter je skladbe dobro preštudiral, zdi se le, da je nekoliko preveč natančen. V glasbi, ki je precej fluidna, transparentna, prosojna, bi se lahko bolj prepustil trenutnemu vzgibu in v igro dopustil za spoznanje več spontanosti ali celo ironije.

Metka Sulič