UMETNOST TURČIJE

Glasbe sveta, Cankarjev dom, Ljubljana, 8., 22. 3. in 14. 4. 2007

V dveh mesecih smo lahko prisluhnili malone vsem najbolj vidnim turškim glasbenikom (manjkal je mojster Mustafa Kandirali, ki pa zaradi starosti ne nastopa prav gosto, če sploh). To prepotrebno koncertno doživetje – saj smo iz dežele, ki spaja Evropo in Azijo, doslej gostili le peščico glasbenikov – se je začelo zelo primerno, z nastopom kurdske pevke Aynur ter s koncertom elektronskega glasbenika in instrumentalista Mercana Dedeja. Aynur, ki se je, tako kot Dede, predstavila z lastno zasedbo, se je sicer izkazala kot izvrstna vokalistka z močnim vokalom velikega razpona, ki je v višavah ohranjal fine melizme in druge pevske okraske, a je sam tok koncerta nihal med izjemno prodornimi, močnimi ter manj izrazitimi pesmimi. Slednje so povzročile, da smo imeli občutek slabe dinamike nastopa, ki se je tako na trenutke malce vlekel. Priznam, da sem od nekoga, ki ima v domovini status malone popzvezde, pričakoval več nenehnega razdajanja in neposrednosti. Spremljevalna zasedba je igrala zelo dobro in se lepo ujela z močnim in sugestivnim vokalom Aynur, a je bil mestoma skupinski zvok nekako suh, premalo sočen in tekoč. Aynur, ki ima gotovo kaj pokazati, bo morala pač še malo dodelati sam nastop; po mojem mnenju bi dosegla boljši učinek, če bi nastop malo skrajšala in najbolj udarne komade prihranila za konec. Glede na dejstvo, da je gostovala na zadnjem albumu Mercana Dedeja, sem pričakoval, da se bo pridružila njegovi zasedbi v zaključni pesmi ali morda na dodatku. To se ni zgodilo, pa morda za to tudi ni bilo potrebe. Za razliko od nje ima namreč Dede izjemno dodelano dinamiko koncerta. Poskrbel je tudi za zelo pretanjeno ravnovesje med elektronskimi vložki in akustičnimi glasbili. Morebiti na dejstvo, da ne pretirava z elektronskimi ritmi in sampli, vpliva, da je tudi sam instrumentalist – igra namreč na tradicionalno flavto nej. Obenem se je obdal z izjemnimi solisti, ki so vsi po vrsti virtuozi, hkrati pa imajo izdelan občutek za skupinsko igro in nikoli po nepotrebnem ne silijo v ospredje. Klub temu je vsak dobil »svojih pet minut« in slišali smo nekaj presunljivih, dih jemajočih solističnih izletov šestnajstletnega (!) klarinetista in trobentača Aykuta Sutogluja, tolkalca Huseyina Ceylana in kanunista Goksela Baktagira. Mercanovo počasi se vijočo glasbo, ki vzbudi občutek transa, je v smer eteričnosti in mističnosti zasukala izvrstna plesalka oziroma vrteča se dervišinja Tanya Evanson, ki je s svojim dolgim, tudi več kot 20-minutnim vrtenjem ne le prikovala naš pogled, temveč dodatno zritmizirala in zgostila na vse strani vijugajoče niti mamljive zvočne tapiserije.

Drug večer je (za razliko od prvega in sklepnega) ponujal »le« en nastop, a smo se nadejali izvrstne godbe, saj je bil na sporedu sloviti tolkalec Burhan Öçal s svojo zasedbo. Na sporedu je bila virtuozno odigrana tradicionalna godba, romska in turška, v kateri so imeli vsi člani zasedbe enako pomembno vlogo s kratkimi, učinkovitimi soli, ki so le podčrtali kakšno temo in se hitro umaknili v vešče grajeno skupinsko tapiserijo. Izjema je bila le osupljiva daljša improvizacija kanunista, pa tudi vodja zasedbe si je seveda privoščil hitroprstno solistično eksihibicijo, v kateri smo lahko z odprtimi usti občudovali neverjetno tehniko in zmožnosti niansiranja zvočnosti tolkala, ki jih je dosegal z drobnimi udarci s prsti, medtem ko je z drugo roko, ki jo je vtaknil v zadnjo, votlo stran glasbila, moduliral jakost zvoka. Öçal je tudi (v angleščini, sem ter tja v nemščini) napovedoval komade, povedal kaj več o godbi, vendar se ni spuščal v »edukacijske« odvečne nadrobnosti, ki bi skazile vročičen tempo koncerta. Malce preveč tovrstnega razlaganja smo bili deležni na nastopu dua Erkan Oğur in Ismail H. Demircioğlu, srednjem koncertu sklepnega večera (s tremi nastopajočimi). Oğur sicer ni pretiraval z dolžino nagovorov, a je povečini le povedal, na primer, da je besedilo neke pesmi otožno, ne da bi ga z eno besedo poskusil opisati. Tudi zato se mi je njun nastop, kljub občudujoči veščini, zdel malce razvlečen oziroma sem nekako težko »padel« v komade. Oğur in Demircioğlu sta sicer postregla z imenitnim igranjem na saz, a bilo je napovedano, da bo Oğur v roke vzel tudi posebej uglašeno kitaro, na katero igra podobno kot na orientalska brenkala. Žal se to ni zgodilo, čeprav je imel kitaro na odru. Pri njunem nastopu me je tudi manj prepričala vokalna podaja, nekaj, kar je veliko bolje obvladal možakar, ki je nastopil pred njima. Çengiz Özkan je nastopil solistično, s sazom in svojim glasom, ki se je skladno ujel v milozvočne brzice saza. Igral je zelo občuteno, z vidno ljubeznijo do glasbe in nastopanja (ta je sicer bila očitna pri vseh nastopajočih tistega večera), ki se je kmalu razlezla po dvorani. Ne čudi, da s(m)o ga nagradili z malone ovacijami, še zlasti po predzadnjem komadu, deloma zasanjani, deloma razbrzdani improvizaciji brez vokalnih vložkov. Žal so mu (zaradi zgoščenega programa tega večera) namenili le kake pol ure nastopa, tako da se je na vztrajanje in ploskanje občinstva odzval le z nakloni in ne dodatki. Škoda!

Če je bilo pri prvih dveh nastopajočih (občutno manj pri Özkanu) vokalno podajanje malo manj prepričljivo oziroma manj razburljivo kot instrumetalni deli, je zato sklepni, morda najboljši nastop vseh treh večerov postregel tako z instrumentalno kot vokalno dovršenostjo. K sreči znameniti Kudsi Erguner (igra na piščal nej) ni prišel z ekipo, ki mu je pomagala posneti njegov zadnji album Islam Blues, v katerem so se subtilni ornamenti prevečktat izgubili v »kvazijazzfusionu«, temveč z akustičnimi, izvirnimi godci. Ti so igrali res fascinantno, usklajeni do pičice, z razumevanjem brez besed, le s pogledi in mimiko (tudi komadov niso napovedovali). Sufijska godba, kakršna se je sukala izpod njihovih prstov, je bila gotovo nekaj najbolj dovršenega, kar smo lahko pri nas slišali v zadnjem času. Iz dolgih, aranžmajsko izredno razdelanih skladb, je vel občutek potopljenosti in čaščenja, kakršnega le redko občutimo tako neposredno. Poseben dosežek nastopa je bil nemara v tem, da so igrali glasbeniki tako ujeto, tako zlito, da so se njihove posamične vloge nekako zabrisale in slišala se je le ena vélika godba (čista poduhovljena glasba ali pa kar duh glasbe), ki te je popolnoma objela in prevzela. No, govorim kajpak v svojem imenu, kajti kar nekaj obiskovalcev je zapustilo dvorano; kaže, da niso vedeli, kaj so prišli poslušat, saj je bila glasba »težka«, zahtevna in morda za nevajeno uho neprehodna. Piko na i intenzivnemu zvočnemu doživljaju je dal vokalist Yunus Balcioglu, ki je pel z osupljivim nazalnim vokalom, se počasi, disciplinirano stapljal s spremljavo ter se navsezadnje popolnoma potopil v njej, ko so muzikantje, kot prejle omenjeno, dosegli enkraten učinek, da se je zabrisala meja med posamičnimi instrumenti in njihovimi prispevki. Težko bi zbrali imenitnejši zaključek niza turških večerov v Cankarjevem domu. Več kot zadovoljiv obisk ter odličen sprejem občinstva nad doslej pri nas odrsko slabo prisotno glasbo (nad tem sprejemom so bili tudi glasbeniki dostikrat presenečeni, predvsem pa vidno počaščeni) da slutiti, da bomo v prihodnosti slišali še več podobne in tako dobre glasbe. Upajmo, hkrati pa se zavedamo, da bo nekatere trenutke nemogoče preseči.

Mario Batelić