VIRGINIA GENTA IN DAVID VANZAN, THE TIPTONS

Menza pri koritu, Ljubljana, 11. 3. 2007

Metelkovska Menza se je na zaključku festivala Rdeče zore spet pošteno zatresla. Pravzaprav je počilo dvakrat in če pomislim, kako sila različna muzika je povzročila vsenarodno veselje, vzklikanje, plesanje in norenje, je razlog za moje veselje še večje. Začelo se je zelo zelo hrupno. Napovedani italijanski dvojec Virginia Genta in David Vanzan je bil pojačan z meni neznanim tretjim moškim osebkom, ki je skupaj z Vanzanom skrbel za hrupno ozadje, podobno najmočnejšim trenutkom zgodnje industrijske godbe. Pravzaprav je narobe, če povem, da sta ustvarjala »ozadje«, kajti tudi Virginia Genta je s svojim pihanjem – tako na saksofon kot na iz cevi izdelano napravo, priklopljeno na škatlo z efekti – vstopila v širna obzorja hrupnega, v kosu odigranega huronsko težkega, pulzirajočega, mutirajočega in vibrirajočega komada. Tudi njeno igranje je bilo namreč podloženo z elektronskimi efekti in je tako velikokrat izgubilo prepoznaven organski zvok saksofona ter se poenotilo z marširajočimi gmotami noisa, ki so prihajale iz čudežne, z elektroniko nastlane mizice, po kateri sta vijačila njena pajdaša. Za piko na i pa je David Vanzan s pridom udrihal po čineli, ki jo je držal v roki, ali pa občasno zabingljal s kakšnimi drugimi kovinskimi zvočili, ki so na mah dajali vtis, da se nahajamo na kakšni postapokaliptični maši. Da je v bistvu šlo za svojevrsten ritual, sta David Vanzan in Virginia Genta pokazala z večkratnim sestopom in sprehodom med občinstvo, kjer sta v ustvarjalnem transu nadaljevala frenetično igranje. Takrat se je Virginia Genta s svojim saksofonom – čeprav, žal, ni bil ozvočen – umaknila s področja elektrofonije ter se predajala neverjetnim aylerjevskim krikom.

Priznam, da sem po takšnem odmerku kakofoničnega, a strukturno brzdanega in nadzorovanega hrupnega zida, ki je naletel na odličen sprejem med občinstvom, bil poln bojazni, kako bodo naše stare prijateljice The Tiptons nadaljevale večer. A so bile bojazni odpihnjene že s prvim komadom. Simpatične, polne humorja in z veseljem do igranja so postregle z imenitno mešanico raznorodnih jazzovskih in drugih prijemov, katerih značilnost je bil nenehni zibajoči groove. Slednjega so v bistvu ustvarjale vse štiri saksofonistke, ki so si izmenjavale sočne, mestoma funkovske ali neworleanške rife, tako da bi v kakšnem komadu bobnarka lahko šla na pijačo in tega ne bi niti opazili. Ob vzdrževanju nore ritmike so Tiptonke skrbele za domiselne, presunljive solistične vložke – in v slednjih so se izmenjale prav vse – tako da nima smisla nobene izpostavljati, saj je ravno v medsebojnem razumevanju in dopolnjevanju bistvo njihovega odličnega nastopa. Komade so popestrile tudi s ploskanjem, nenavadnimi vokalizacijami, vzdihi, vzkliki ter tudi s petjem. Zvenele so, kot da jih je na odru vsaj ducat; vsak komad je brstel od sočnih prepletov različnih saksofonskih barv, se prekuceval v presenetljivih, spreminjajočih se ritmiziranjih. Podpisani sem to zasedbo slišal malone vsakič, ko so se pojavile pri nas, a tako zagretega in doživetega nastopa od njih še nisem slišal. Njihov nastop je navdušil tudi občinstvo spodobno napolnjene Menze, ki jih ni in ni spustilo z odra. Odličen jazzovski nastop, ki ga je, bojimo se, veliko jazzovske publike zamudilo. A zna biti, da bi se tudi zmrdnili, če bi jim na vprašanje »Kako je bilo?« odvrnili, da je »folk densal kot na rejvu«.

Mario Batelić