RACHID TAHA

Bataclan, Pariz, 22. 3. 2007

»Razprodano!« krasi nalepka velikanske plakate okoli dvorane. Niti običajnih preprodajalcev ni videti. Vstopnice so bile razprodane in v preprodaji že dva meseca pred dogodkom, nanje čaka le še dolga vrsta povabljencev in akreditiranih ...

Okoli osme v temo polne dvorane z nekaj manj kot 2000 stojišči otožno zaplava zvok trobente s pridušenim, freejazzovsko histeričnim krikom ter spolzi v jedko (recimo) bluesovsko različico 14 let stare, a hudo aktualne uspešnice Voila voila ... »Spet se začenja, spomin je izbral pozabo. Lekcija ni bila zadosti: »Ven! Ven! Tujci!« – to je zdravilo civiliziranega človeka.« Funkovsko razigrana Shuf shuf v zeleni svetlobi razprši moreče sporočilo o netoleranci in ksenofobiji s himno čutnosti, ki se splete s tožbo zaljubljenca o nehvaležni ljubici, priseljenca o novi domovini – Ecoute moi camarade. In tako naprej v vse bolj frenetičnem drncu treska in z odra doni tožba, obtožba, priprošnja, vsakokrat obarvana z drugo lučjo, drugo barvo svetlobe ... Vse do vijolične Agathe Francisa Bebeyja, ko dvorana ne le je črno-belemu Rachidu iz rok, temveč mu skoraj oblizuje prste, skratka na vabilo z odra občinstvo prepeva že več kot pevec. A ravno, ko podpisana prvič zavijem z očmi nad pretirano komunikacijo, se z odra razleže: »Zakaj pojejo samo ženske? Zakaj ne slišim nobenega moškega?« in spremeni zavoj oči v širok nasmeh. Rachid Taha je, zna biti naravnost genialen! Četudi je tole poseben, premieren pariški koncert ob zadnji plošči Diwan 2 in četudi se začnejo nekje na tej točki na odru ob vse daljšem besedovanju in ovacijah vrstiti in kopičiti posebni gostje ob že tako z dvema članoma več okrepljeni običajno šestčlanski zasedbi odličnih muzikantov. Ob Christianu Olivierju (Tete Raides) tudi Henry Padovani (nekdaj Police, Wayne County and Electric Chairs itd.) ter Rodolphe Burger (Kat Onoma), skratka tok silovite energije čiste esence glasbe ves čas prekinjata dogajanje in komentar, tudi zadnje novice o Palestini, Iraku in Alžiriji – tudi prav, nekatere izvedbe so tako močne, da je občasna ozemljitev nujna, saj bi bili dobri dve uri neprekinjenega toka zagotovo hudo prevelik odmerek za navadne smrtnike. Tudi presenečenj ne manjka: ne le gostje in še pestrejša glasbila (tudi gnawa tolkala par excellence qarqaba), temveč tudi repertoar, ki nikakor ne temelji zgolj na novi plošči. Rachid namreč obvesti občinstvo (in glasbenike), da bi pač po seznamu zdaj morali zaigrati pesem Barra barra, ampak si on tega ta hip nikakor ne želi, ker si želi nekaj čisto drugega – in postreže z uvodnimi verzi stare dobre Trenetove Douce France, katere priredba je sredi 80. let proslavila Tahovo bando priseljencev Carte de Sejour. Glasbeniki se dokaj hitro ujamejo in postrežejo s solidno, če ne odlično izvedbo, Rachid zveni skoraj kot pred dvajsetletjem, medtem ko Tahovi zabavljivi opazki ne uide, da občinstvo (četudi pretežno francosko) ni ravno močno v besedilih francoskih standardov. Po Barri, zeleni Bint sahri ter standardih Ya Rayah (ko naj bi moški pripevali Ali!, ženske pa Ole! – alo?), Habina in Rock el Casbah se koncert po poldrugi uri izteče v hrupne ovacije, ki kmalu z Yamess v izvedbi lutnjarja Hakima (brez Rachida, ki se preoblači) začnejo skoraj uro dolg in še silovitejši dodatek s skoraj neprekinjenim zvočnim tokom čiste esence najžlahtnejše Rachidove godbe: od Kelme do razširjene Medine in silovitega Garaba, ko bi morali že končati (pariški koncerti pogosto trajajo točno do 22.00), a se ne pustijo in dovoljeni čas krepko presežejo še z Voila voila, tokrat v bučno bijoči elektrorockovski različici, ki doživi metamorfozo v Ouadou, biser s prvega albuma Rhorhomanie Rachidovega lyonskega benda. Spet se začenja ... Kdaj in kako se bo končalo?

TC Lejla Bin Nur